Prva v vrsti je seveda njegova zunanja podoba. Od sebi podobnih se loči po izrazito škatlasti obliki, ki deluje navihano in nezmotljivo džipovsko. Dopuščam možnost, da se najde kakšen posameznik, ki mu oglato »terenski« izgled Renegadea ni povsem po godu, a verjamem tudi, da bo vseeno všeč večjemu številu ljudi. Navsezadnje smo v obdobju, ko je avtomobilska terenskost v vseh izpeljankah, izvedbah in podobah tako zelo »in«.
Značilno Jeep
Kot pri vseh Jeepih tudi Renegadeov prednji del zaznamuje motorna maska s sedmimi pokončnimi režami in okroglima žarometoma. Povsod, kjer je bilo mogoče, so oblikovalci bolj ali manj všečno umestili tudi simbolni križ vojaške kantice za gorivo. Oba simbola se večkrat ponovita tudi v notranjosti, ne manjka pa niti vzorec topografskega zemljevida pred izbirno ročico menjalnika.
Simpatično oblikovanje in dekoriranje na stran, …
… hvale vredna je zelo ergonomska ureditev voznikovega delovnega prostora, ki se ima za to zahvaliti izdatno nastavljivemu sedežu in volanskemu obroču. Prostora za glavo je po zaslugi visoko grajene kabine v izobilju, tako spredaj kot tudi zadaj. Glede na zmerne zunanje mere razmeroma bogato odmerjeni kolenski centimetri zadaj so posledica pokončnega sedenja. Če ne prej, pa na daljših poteh, bodo zadnji potniki opazili kratko in dokaj vodoravno postavljeno sedalo zadnje klopi, ki posledično ne nudi najboljše opore zgornjemu delu odraslih potnikov.
Dober, ne pa tudi izvrsten
Nekaj stavkov višje sem omenil izbirno in ne prestavno ročico menjalnika. Razlog za to tiči v dejstvu, da je bil testni avtomobil opremljen s šeststopenjskim dvosklopkovnim menjalnikom TCT. Izdelek, plod sodelovanja Fiat-a (proizvodnja), BorgWarnerja (mehatronika s hidravliko) in podjetja Magneti Marelli (elektronika), je pod črto sicer dober izdelek, ne pa tudi izvrsten. Dodatno razvojno delo bi morali inženirji nameniti obnašanju menjalnika pri spreminjajoči mestni vožnji, kjer se skozi pogonski sklop prenese nemalo sunkov, ki so posledica zmedenega in razmeroma pogostega menjavanja prestav.
Malo so pretiravali
Praviloma pozdravljam samodejne menjalnike, ki se zanašajo na motorni navor, a mislim, da so tehniki tokrat vseeno nekoliko pretiravali. TCT v Renegadeu se namreč izrazito zanaša na motorni navor in pri pospeševanju avta nerad pretakne v nižjo prestavo. Nekajkrat sem celo opazil, da menjalnik tudi ob polno pohojeni stopalki za plin (kick-down) ni prestavil v najnižjo možno prestavo. Obnašanje, zaradi katerega sem TCT med vožnjo večkrat preklopil v ročni režim in prevzel poveljevanje menjalniku. Dvosklopkovnost TCT-ja je na voljo samo v kombinaciji z motorizacijo 1.6 Multijet II s 120 konjskimi močmi. Upoštevajoč 1,5 tone lastne mase, na dolgo preračunanih šest prestav in z aerodinamičnega stališča ne ravno bleščečo obliko avta, 
obstaja strah, da je tako motoriziran Renegade podhranjen. Je pa res, da je ob uporabi na »pravi« način ta strah povsem odveč.
Motorček se namreč še vedno ponaša s kar 320 Nm »sape«, ki, ko zadiha na polno, malega Jeepa zelo lepo mobilizira. Res pa je, da potrebuje za to minimalno 1.750 vrt/min – meja pri kateri doseže navor tudi svoj teoretični vrh.
Trd, trši, Jeep
Vsem terencem in »terencem« je, v primerjavi z nižje grajenimi limuzinskimi alternativami, skupna bolj toga nastavitev vzmetenja. Kot vedno se tudi tu najdejo bolj in manj trde nastavitve in Jeep Renegade se ponaša z eno trših. Rezultat je »živahna« vožnja na cestah s podlago slabše kakovosti in povsem sprejemljivo prečno nagibanje karoserije med ovinki. Žal ta ob nemi volanski mehaniki ne zmore postreči z omembe vredno dinamiko vožnje. Pri tem svoje primakne še razmeroma kratka medosna razdalja, ki posledično avtomobil in njegovo vsebino še malo bolj izrazito pozibava v ritmu cestnih nepravilnosti.
Najbolj mehkužen in najbolj suveren
Renegade je edini Jeep, ki ga ne izdelujejo v Ameriki, temveč v Fiatovi tovarni v italijanskem Melfiju. Osnovan je na isti platformi kot Fiatov 500X, a so Jeepovi inženirji s tako imenovanim paketom Trailhawk poskrbeli tudi za najbolj zahtevne. Z njim je Renegade dodatno odmaknen od tal, odbijača sta prilagojena za bolj strme vstopne in izstopne kote terena, primaknili so resnične zaščite podvozja, priklopljiv štirikolesni pogon, devetstopenjski samodejni menjalnik z »reduktorsko« prvo prestavo ter terenskemu potepanju prilagojeno elektroniko, ki se po najboljših močeh trudi simulirati mehanske zapore diferencialov. Čeprav je tudi s temi elementi Renegade še vedno daleč najbolj pomehkužen Jeep, je jasno, da je med sebi podobnimi vseeno eden bolj pripravnih za potepanje po zahtevnejših terenih.
Dober, a obstajajo tudi boljši
Četudi je preizkušeni model s paketom Limited povsem navaden, le dvokolesno gnan Renegade, je vseeno oblikovno nadvse simpatičen in (pre)poln jeepovske simbolike. Zato, če zmorete finančno breme in vam ni mar tršega vzmetenja, le odkorakajte v najbližji Jeepov prodajni salon. Mislim tudi, da je motorizacija 1.6 Multijet s 120 »konji« dobra izbira, pri menjalniku bi pa sam raje prihranil nekaj evrov in posegel po ročni opciji. Saj je dober, a obstajajo tudi boljši …
Besedilo in fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
8 komentarjev za "Dovolj samosvoj"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Če mene vprašate, tak avtoček mora imeti 4×4 pogon.
30 jurčkov za 1.6 dizla s sprednjm pogonom 🙂 Sergio je na gobah 😀
V Evropi in Ameriki je prodaja poskočila iz 115k enot na 182k enot (2015/2016), letos jim gre do septembra še precej bolje kot lansko leto, kar uvršča Jeep Renegada med najbolj prodajne avte v svojem razredu. Si prepričan da nisi ti tisti ki je morda zaužil kakšno gobo preveč.
Glede avta, je pa meni všečen tak malo odštekan, samo meni je premajhen, to bi kaz kupil hčeri ko gre študirat, se mi zdi kar posrečen avto za ta namen.
Problem tukaj je samo to, da je premalo takih kupcev, ki lahko hčerki kupijo tak avto za študirat….
No, te številke niso nič posebnega, letos jim pa ne gre dobro, ne vem od kje tebi podatek da je to najbolj prodajan avto v svojem razredu, mogoče v zakontnem ameriškem mestecu. Suzuki Vitara ima tako prodajo samo v evropi, kje je še kitajska ( podobne številke). Če pa že primerjam ta dva avtomobila, je pa itak no-brainer, seveda za Vitaro. 8000€ cenejša z 4×4, uff no comment.
Če pa že hočeš po vsej sili kupiti avto za hčer (copatl) je pa za njo novi Ignis in 20000€ v tvoj žep.
Rekel sem da je med boljše prodajanim in ne najbolj prodajni v svojem razredu. Sedi cvek iz branja.
Usa do vključno septembra (2016: 77k vs 2017: 80k prodanih), Evropa do avgusta (2016: 50k vs 2017: 50k prodanih). Kakšni so pa tvoji podatki?
Kam so zašli američani, hahah.
Me zanima koliko so jih prodali pri nas, ne vem, če sem sploh videl kakšnega v privat rokah. Meni se zdi predrag za svojo velikost.