Fiat je za razvoj modela uporabil preverjen koncept delitve stroškov razvoja vozila med dve avtomobilski znamki. V sodelovanju s Suzukijem sta tako nastala v spodnjih vrsticah predstavljeni sedici in na moč podoben suzuki SX-4.
Prepoznavna in simpatična zunanjost
Sedici ima kljub veliki podobnosti s suzukijem vseeno dovolj značilnih potez, da je prepoznaven kot Fiat. Celotna podoba deluje sveže, kompaktno, celo zabavno in simpatično, če hočete. Čeprav je le tovarniški logotip na motorni maski in vratih prtljažnika edini takoj prepoznaven Fiatov del, njegova zunanja podoba ponuja nekaj italijanskega šarma. Oko brž opazi višje nasajeno karoserijo z resno zaščito motorja in podvozja, simpatično motorno masko, pa nagajivo oblikovano trikotno steklo na boku in uporabno dodatno steklo za zadnjimi vrati. Odlično mu pristojijo tudi kromirane strešne sani in dodatna plastična zaščita. Edino le oblika svetlobnih teles nekaj bolj spominja na izdelke iz dežele vzhajajočega sonca, a to je že stvar osebne presoje.
Premišljeno zasnovana notranjost brez mediteranskega vpliva Če je Fiatu pri oblikovanju zunanjosti le uspelo narediti vozilo dovolj prepoznavno, mu je pri zasnovi in oblikovanju notranjosti žal spodletelo. V notranjosti namreč le številke na prestavni ročici spominjajo, da sedimo v fiatu. Vse ostalo: grafika in razporeditev merilnikov, stikala, obvolanski ročici, volan, radio in klimatska naprava namreč močno »dišijo po japoncu«. A ne razumite narobe. To prav zares ni nič slabega. Notranjost je namreč dovolj premišljena, prostorna in čeprav je plastike veliko, je ta dovolj prijetna in natančno obdelana. Ergonomija ustreza, voznikov delovni prostor je zgledno urejen. Za volanom se voznik zlahka udobno namesti, kljub samo po višini nastavljivem volanskemu obroču. Prostora je spredaj dovolj v vse smeri, zadaj manj. Predvsem višjeraslim bo zadaj primanjkovalo prostora po višini, gotovo pa se bodo pritoževali tudi nad prekratkim naslonjalom zadnjih sedežev ter tudi v skrajni legi prenizko nameščenimi zadnjimi vzglavniki. Prtljažnik, ki v osnovi pogoltne 270 litrov, je lepo obdelan in s tretjinskim podiranjem naslonjala zares zlahka povečljiv do največ 670 litrov. Kljub dizelskemu srcu je potrebno pohvaliti zares hitro in učinkovito gretje in zmerno hrupnost, tudi pri večjih hitrostih.
Če je notranjost skoraj povsem Suzukijeva, je motor Fiatov. In to kakšen. Oznaka multijet na motorni maski pomeni zmogljiv, kultiviran turbodizel, ki se vrti v mnogih drugih Fiatovih vozilih. Če je enak motor v bravu dober pogonski agregat, tukaj enak motor naravnost navduši. 120 “konjev” in 280 Nm navora je vedno dovolj, da motor, tudi na račun nekaj krajših prvih petih prestav, suvereno vleče že od najnižjih vrtljajev. Čeprav se nerad vrti nad 3.500 vrt/min, mu to ne štejemo v minus. Zmeraj je namreč na voljo vsaj ena, če ne dve prestavni stopnji, kjer deluje manj pod stresom in navdušuje s kultiviranostjo, elastičnostjo in varčnostjo. Poraba je ugodna, tudi na račun podaljšane šeste prestave in zasnove, ki ne »sili« voznika k priganjanju. Med testom smo v povprečju porabili okroglih sedem litrov vsakih 100 kilometrov.
Suveren na cesti in terenu, a ta menjalnik…
Sedici ponuja odličen, enostavno priklopljiv štirikolesni pogon Suzukijevih korenin. Način delovanja izbiramo s stikalom med prednjimi sedeži. Običajno se moč motorja prenaša na prednji kolesni par. Vključimo pa lahko še pogon na vsa štiri kolesa s fiksnim ali spremenljivim razmerjem, pri čemer preverjena in zanesljiva mehanika samodejno porazdeli moč na kolesni par z boljšim oprijemom. Z 19-centimetrsko oddaljenostjo od tal in dodatno, že omenjeno zaščito motorja in podvozja, sedici naravnost navdušuje na vseh (ne preveč zahtevnih) terenih. Z dovolj trezne glave (vozilo namreč nima reduktorja ali zapor diferencialov) smo suvereni tudi v globokem gramozu, na spolzkih in blatnih kolovozih, ali zgolj na mokri in mastni cesti. V dodatno pomoč na terenu je sediciju tudi kratka medosna razdalja, majhni previsi čez prednjo in zadnjo premo in dovolj neposreden volan. Žal mu manjka nekaj natančnosti v sredinski legi, kar je najbolj opazno pri večjih hitrostih na avtocesti.
Upoštevati moramo le, da je obračalni krog velik (11 metrov) in da je prenos moči motorja na kolesa vsaj včasih »problematičen«. Ciljam na že omenjeni šeststopenjski menjalnik, ki je v mrzlih jutrih zmeraj, pogosto pa tudi, ko je avto topel, na moč zatikajoč. Kljub temu, da so hodi menjalnika prijetno kratki, je ta sila nenatančen in predvsem pri pretikanju iz prve v drugo prestavo kruto trd, kar je povsem nepotrebno in škoda.
Pod črto
Zdi se da je prav sedici (in njegov brat dvojček SX-4) najbolj idealen avto na trgu za vse tiste, ki imajo pogoste vožnje po težkih voznih razmerah. Avto se namreč dobro znajde tako na navadnih cestah kot tudi na nevzdrževanih makadamih, ne preglobokih, blatnih kolovozih ali drugih odročnih poteh do priljubljenega vikenda v hribih, odročne visokogorske kmetije, kjer je gospodar bolan ali težko dostopnega in ponovno okvarjenega oddajnika. Gotovo pa bo všeč tudi starejšim posameznikom ali parom, ki cenijo preprostost uporabe, suverenost v vožnji in se zlahka odpovedo kakšnemu centimetru na zadnji klopi ali v prtljažniku.
Mnenja uporabnikov
3 komentarjev za "Fiat Sedici 1,9 Multijet 4×4 Emotion"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Fiatov motor je boljši od Suzukijevega, pač so naredili napakopri menjalniku vendar pa je motor veliko boljši!!!
Raj si kup Suzuki SX4 je bl preizkušena roba za teren
Zanimiv test za prebrat, mi je bil ta avto že nekaj časa simpatičen.