Ford fiesta 1,6 TDCi econetic – Tudi varčevanje nekaj stane

IMG_6848

IMG_6869

IMG_6835

IMG_6850

IMG_6836

IMG_6905

IMG_6940

IMG_6910

IMG_6982

IMG_6921

IMG_6991

IMG_6956

IMG_6963

IMG_6852

IMG_6839

IMG_6843

IMG_6830

IMG_6999

Kinetika očitno deluje

Pri avtomobilih načeloma nisem zagovornik pretirano drznih oblikovnih rešitev, ki navadno na začetku delujejo zelo zanimivo in privlačno, se jih pa hitreje naveličamo in jih lahko tudi hitreje »povozijo« drznejše novosti. Na tem področju Ford s fiesto hodi po robu. Njena oblika je namreč zelo dinamična in kar svetlobna leta oddaljena od svoje škatlaste predhodnice, a očitno so oblikovalci s kinetičnim dizajnom zadeli pravo formulo, saj tudi po dveh letih od predstavitve ostaja sveža in ne »zastarelo napredna«.

V čem je razlika?

Za boljšo aerodinamiko so inženirji “eko” fiesti namenili dodatne usmernike pri kolesih, posebne pokrove na 14-palčnih jeklenih platiščih ter jo s tem (tako kot pri opremi sport) potisnili bliže k tlom. V obdobju zimske obutve tako le bolj pozorno oko opazi, da ne gre za povsem običajno fiesto. Testni primerek se je s posebnimi napisi na bokih (brez skrbi – teh vi ne boste dobili) hvalil še s podatki o nizki porabi in izpustih. Zelo v »eko« kontekstu pa se zdi tudi živahna zelena barva.

Oblika ni vse

V notranjost econetic ni posegel, zato je »eko« fiesta enaka »navadni«. Žal pa so po mojem mnenju že pri »navadni« šli oblikovalci z domišljijo in »inovativnostjo« malce čez rob. No, sredinska konzola z upravljalno enoto avtoradia in telefona se mi že od prvega stika z avtomobilom (pred približno dvema letoma) ni zdela najbolj posrečena, sedaj pa lahko to le potrdim. Razporeditev gumbov po vzoru mobilnih telefonov (zdaj že zastarelih) ni ravno vrhunec ergonomije, trda plastika, iz katere je izdelano bolj ali manj vse, pa ne pripomore k občutku splošne kakovosti.

A vse ostalo »štima«. Sedi se v redu, volanski obroč je dobro oblikovan, poleg avtoradia pa imamo na voljo še modrozobi vmesnik za prostoročno telefoniranje in USB priključek za razne zabavne napravice.

Kaj pa je bistvo econetica?

Jasno je, da o nekaterih avtomobilih, preden se jim podrobneje posvetim, vem več, o odrugih manj in zlasti pri slednjih se rad pustim presenetiti. Prvih nekaj dni se zato ne poglabljam in čimbolj neprizadeto nabiram vtise. Moram priznati, da o fiesti econetic pred testom nisem veliko vedel. Po »ekooznaki« sodeč sem bil »skoraj ziher«, da se bo ugašala pred semaforji. A ni tako. Gre torej za nekakšno “soft eko” različico, kot smo jo že pred časom spoznali na primer pri polu bluemotion.

Osnova vsega skupaj je 1,6-litrski turbodizel s 70 kilovati (95 KM), ki so mu namenili olje z boljšo viskoznostjo, daljša prestavna razmerja petstopenjskega ročnega menjalnika ter nekaj drugih malenkosti.

Motor je za vsakdanjo rabo povsem dovolj odziven in resnici na ljubo več ne potrebujemo. Peta prestava pa je še vedno malo prekratka. S šesto bi gotovo dosegli še boljši učinek pa še bolj udobno bi se peljali. Motor namreč ob hladnih zagonih ter pri avtocestnih hitrostih kar rad pokaže svojo grobo dizelsko dušo. Pri poskusih zmanjševanja porabe goriva nam na pomoč priskoči tudi indikator za smotrno prestavljanje, v letnem obdobju pa še pnevmatike z nizkim kotalnim uporom. Na testu sem z zimskimi pnevmatiki zabeležil 5,4 litra na 100 kilometrov povprečne porabe. Z letnimi pa bi lahko načeloma brez metanja ob tla ali hoje po trepalnicah prišli skozi tudi z manj kot petimi litri »na sto«. S količino izpustov CO₂, ki pri tem nastaja, se sicer nisem mogel ukvarjati, po tovarniških podatkih pa naj bi znašala le 98 gramov na kilometer. Pohvalno, a za to seveda veljajo enaki pogoji, kot za doseganje normirane porabe, kar pa v praksi ni tako enostavno.

Taka, kot mora biti

Najboljša novica pa je, da econetic ne škoduje fiestinim dobrim voznim lastnostim. Z znižanim podvozjem jim celo koristi. Z njo bo zato zadovoljen prav vsak, ki rad vozi. Podvozje namreč deluje športno čvrsto, lega je zanesljiva, volan pa zgledno poveden. Med testom je na armaturni plošči skoraj ves čas gorela oranžna ali rdeča snežinka, ki opozarja na temperature okoli ali pod nič stopinj celzija. Čeprav me to in razmeroma grob dizel nista ravno spodbujala k divjanju, pa fiesta v vsakem zavoju daje vedeti, da je lahko zabavna na zanesljiv način.

A moram kaj doplačati?

Testna “eko” fiesta« je imela vso nujno opremo, ki bi jo želel imeti v svojem avtu, in ki je za povprečnega sodobnega uporabnika že skoraj nepogrešljiva. To so, poleg zavornega sistema ABS, električnega pomika stekel, čelnih in stranskih varnostnih blazin, varnostnih zaves in celo kolenske blazine za voznika, tudi sistem za nadzor stabilnosti ESP, potovalni računalnik, avtoradio s CD in MP3 predvajalnikom ter USB priključkom, samodejna klimatska naprava in modrozobi vmesnik za prostoročno telefoniranje.

A po pregledu specifikacije sem ugotovil, da je vsa najbolj sodobna varnostna in funkcionalna oprema, nad katero sem bil najbolj navdušen, s spiska doplačil. To pomeni, da ESP, stranski in kolenska varnostna blazina ter varnostni zavesi, avdio naprava z USB priključkom, modri zob in samodejnost klimatske naprave ter nekaj drugih malenkosti dodajo kar dobra dva tisočaka na ne ravno študentsko osnovno ceno.

Pa se res izplača?

Fiesta enonetic je zelo dober avto in ohranja vse bistvene lastnosti, zaradi katerih mi je bila vedno všeč. A to, kaj se in kaj se ne izplača, je, če pustimo strogo matematično računico, precej raztegljiv pojem. Da se izplača, se vam bo lahko zdelo ob malenkost manj pogostem obiskovanju bencinskih črpalk, to pa je tudi vse.

Z logiko varčevanja in skrbi do okolja, ki sta med drugim neločljivo povezani, je namreč skregana njena cena. Odšteti več kot 17.000 evrov za to, da bi se udobno in varno peljali v mestnem avtu in pri tem nekaj privarčevali pri gorivu ter bili obenem tudi prijazni do okolja, se mi namreč ne zdi najbolj logično. Kaj pa vam?