Hyundai i30 1.6 CRDi Style – Neopažen, a dober…

_MG_0035

_MG_0106

_MG_0002

_MG_0091

_MG_0134

_MG_0009

_MG_0144

_MG_0169

_MG_0188

_MG_0147

_MG_0165

_MG_0195

_MG_0204

_MG_0212

_MG_0220

Hyundai_i30_slike_obd1

_MG_0174

_MG_0055

_MG_0098

_MG_0119

_MG_0235

_MG_0074

Hyundai_i30_slike_obd

_MG_0228

A ni zunanjost, torej oblika in potemtakem njena lepota, (vedno) v očeh opazovalca?

Tukaj, o simpatičnosti oblike torej in kako ta »v oko pade«, gre pustiti presojo vsakemu posamezniku, a vseeno želim zapisati še svoje videnje. Takšno, periodično in za oko, tudi za oko poučenega skoraj neopazno spreminjanje zunanjosti gre najbolj »na roko« prav proizvajalcu. Ta ima tako kar najmanjše stroške, po drugi strani pa potencialni lastniki in novi kupci več časa, da se za (praktično nespremenjeno) vozilo odločijo. Oblika, že nekaj let enaka je všečna, nikakor pa ni presežek – čeprav znajo pri Hyundaiu delati tudi precej bolj opazna vozila, ni res?

Prostornost je velik adut

Všeč mi je, kadar vozila tega razreda, ki mnogokrat – pri nas vsaj, opravljajo vlogo prvega/edinega vozila, ponujajo spodobno prostornost tako spredaj, kot zadaj, zapovrh pa imajo še uporaben prtljažnik. Sedeč spredaj, čeprav malenkost previsoko – nižji spodnji položaj sedeža bi zračnost naredilo še večjo, sem zadovoljen in nared, tudi za daljšo vožnjo. Zadaj za tako velikim voznikom ne bi mogel sedeti več ur, a že nekaj manjši potniki ne bodo našli vzrokov za pritožbe. Tako sprednji sedeži, kot zadnja klop, so ravno prav čvrsti in prijetno kontuirani. Prtljažnik, odet s trpežno tkanino je solidnih mer, njegovo povečevanje je preprosto. In poudarim naj, da takrat nastane ravno dno, kar je za ta avtomobilski razred izjema in ne pravilo.

Urejenost , čeprav (še vedno tudi) veliko trde plastike

Izdelava in pozornost do detajlov je dobra, le plastika armaturne plošče in oblog vrat bi lahko bila bolj voljne »sorte«. Merilniki, z opazno obrobo so pregledni, sredinska konzola uporabna brez branja navodil. In dopade se mi, da imam kam odložiti drobnarije – odlagalnih prostorov je precej. Če manjka tisti na vrhu armaturne plošče, pa v prostor pred prestavno ročico, pod radio, v sredinski naslon in žepe sprednjih vrat vseeno pospravim vse, kar v nekaterih avtomobilih odlagam kar na sovoznikov sedež.

Ampak ta modra osvetlitev…

Res je, moja kaprica in takoj zapišem še, tudi, ko jo je na veliko vgrajeval Volkswagen (in še kdo), mi ni bila všeč. Torej, kljub priročnosti, da je moč, ponoči kar pretirana, v modri barvi seveda, svetleča zaslona osrednje konzole tudi »ugasniti«, sem se zalotil, da podnevi še premalo intenzivno osvetlitev merilnikov, ponoči znižujem na najnižjo možno raven, da »še gre«. A to ni minus.

Mimo omembe opreme nočem – je adut avtomobila, res!

Korejci so (pre)založeni z opremo, vsakič znova potrjujejo. To, da so čelne in stranske zračne blazine ter okenski zračni zavesi serijske, je nekam pričakovano, to da je serijski ABS in ESP tudi. A da ima serijsko še 16-palčna lita platišča, pa meglenke in v notranjosti samodejno klimatsko napravo, elektriko za ogledali, stekla in daljinsko osrednjo ključavnico, usnje na volanskem obroču in prestavni ročici, potovalni računalnik ter več kot soliden radio s paleto možnosti povezovanja s perifernimi napravami, proizvajalec navaja še sistem za hitrejše ogrevanje motorja, hlajen predal pred sopotnikom ter (nekaterim uporaben) indikator varčne vožnje, pa že manj, ni res? Doplačljiv tempomat in skoraj nimam več neizpolnjenih želja.

»Ta švoh« dizel je bolj »švoh«

Podnaslov ni porogljiv! Najšibkejši dizel v ponudbi pridela še nedavno (v tem razredu) razširjenih 90 »konj« in 235 njutonmetrov navora. Poraba »štiri in pol na sto«. Na papirju. V praksi mi motor deluje (le) kot soliden sopotnik brez vsakršnih ambicij. Pridno in voljno vžge, se neambiciozno, a kultivirano vrti tudi nad 4.000 vrt/min – a tam postane glasen. Največ »opravim«, če ga vozim med 2 in 3,5 tisočaki. V tem območju solidno pospešuje in je najbolj varčen. Porabim, tudi ob naprezanju, malo, če zelo pazim, uspem porabo znižati celo pod normno povprečje. In to je velik plus.

Šeststopenjski menjalnik je velika pridobitev

Če je pred leti v testu kolega pogrešal dodatno prestavo v menjalniku, je prav, da minus, ki je danes plus postal, poudarim. Torej, šeststopenjski menjalnik motor naredi bolj odziven, še lažje, zaradi pametno preračunanim razmerij varčujem pri gorivu, obenem pa vsem nam, željnim večnega pretikanja in iskanja najoptimalnejšega prestavnega razmerja, da dodaten razlog, da pretikamo. Hvalim natančne in priročno kratke gibe prestavne ročice – pretikanje mi je bilo v veselje.

V vožnji – udobja dovolj, ostalo je »v drugem planu«

Neambicioznost (natančne) lege na cesti in dobršna mera udobja avtomobilu štejem v dobro, ne v slabo. Če nikoli ni dinamičen v vožnji, povprečno natančen volan tukaj »prispeva«, mi je tudi prav. Nenaporno se pripeljem kamor želim, vmes pa mi dobra zvočna zatesnitev potniškega prostora in učinkovito vzmetenje, ki sprotno in ustrezno hitro prestreza luknje, grbine in udarne jame, daje občutek miru. Na zavore se zanesem, čeprav po večkratnem ostrem zaviranju čutim mehkejši občutek na pedalu. Enako velja za ESP, ki se v skrajnim primerih hitro vmeša, a večina lastnikov tega najbrž ne bo pogosto izkusila. V mestu hvalim majhni rajdni krog, pri parkiranjih nagajajo zajetni zadnji stebrički.

Je konec dober?

O, je. Konec je dober. Hyundaiu se je, sploh z nekaj zares posrečenimi vozili zadnjega časa (kot sta i20, ix35..), uspelo povsem znebiti nalepke »tistega Korejca« in to ne samo z daljšo, petletno splošno garancijo. Če vam je oblika všeč, je meni enako prav, kot če vam ni. A bolj kot to, kar je res stvar okusa, mi je zelo povšeči, da za nič kaj velik denar dobim veliko avtomobila, ki je dovolj opremljen, prostoren, varčen in zmogljiv, da nikoli nimam občutka, da mi kaj manjka. In če pomislim, da za skromno doplačilo zlahka dobim zmogljivejši, a enako varčen motor, je premislek o morebitnem nakupu še lažji.

besedilo: Jure Krajnc,   foto: Jure Krajnc