Novodobna klasika
Delto smo nekoč poznali predvsem kot dinamični avtomobil, ki je bil tesno povezan z dirkaškim svetom. Z najnovejšo generacijo pa je Lancia to ime nadela modelu s čisto drugačnim značajem. Pri testu dizelske različice smo ugotovili, da ima kljub tesnemu sorodstvu s Fiatovim bravom povsem drugačen stil in je zato namenjena tudi drugim kupcem. O tem pričajo prav posebna oblika z dolgo medosno razdaljo, dolgim sprednjim ter kratkim zadnjim previsom. Poleg tega so tu še dvobarvna karoserija, številni kromirani detajli, po želji pa tudi dvobarvna platišča iz lahke litine.
Elegantna in prostorna z nekaj manjšimi zamerami
Podobno kot za zunanjo podobo velja tudi za notranjost. Oblika armaturne plošče je sicer povzeta po bravovi, a je oplemenitena s številnimi estetskimi dodatki. Glavno vlogo imajo srebrni in kromirani vložki, sedeži so odeti v usnje in alkantaro, vse, vključno z vratnimi oblogami in manšeto prestavne ročice, pa je okrašeno s svetlimi šivi. Na prvi pogled vse deluje zelo elegantno, podrobnejši pregled pa pokaže, da je marsikateri element izdelan iz trde plastike, ki malce pokvari splošni vtis prestiža. Ergonomija voznikovega delovnega prostora je dobra, glavna kritika pa gre sprednjima sedežema, ki sta sicer stilsko, a povsem neanatomsko oblikovana. Glavna razlika v primerjavi z bravom je medosna razdalja, ki je z 2,7 metra kar za okroglih 10 centimetrov daljša. To prinaša izjemno prostornost v drugi vrsti, ki se je ne bi sramovale niti limuzine višjega razreda. Sedežna klop je deljiva v razmerju 1/3:2/3 ter ob vzdolžnem pomiku ponuja tudi nastavitev naklona hrbtnega naslona. Zanimivo je tudi, da je zadnja klop postavljena nekoliko višje kot sprednja sedeža, kar potnikom povečuje preglednost, obenem pa zmanjuše višino, ki je bo dovolj za ne več kot 180 centimetrov visoke potnike.
Pri prtljažnem prostoru hvalimo možnost povečevanja s pomikom zadnjih sedežev, obenem pa grajamo visoko stopnico, ki nastane ob zlaganju njihovega naslona.
Zmogljiv, a nič kaj divji pogonski sklop
Tokratno testno delto je poganjal 1,8, natančneje 1,75-litrski turbobencinski motor, ki razvije največ 147 kilovatov oziroma okroglih 200 konjičev. Motor ponudi vseh 320 njutonmetrov navora že pri 1.400 vrtljajih in omogoča zelo zvezno pospeševanje. Moči je na pretek, slednjo pa na razmeroma umirjen način nadzoruje šestopenjska avtomatika. Ob samodejnem načinu je na voljo tudi ročno sekvenčno prestavljanje s prestavno ročico in celo z obvolanskima ušeskoma. To sicer omogoča bolj dinamično vožnjo, a to nekako ne gre najbolje skupaj s celotno filozofijo avtomobila. Manjša pripomba gre na račun zvoka motorja, ki ni vznemirljiv, kot bi se za 200-konjskega turbobencinarja spodobilo, obenem pa niti tih in uglajen, kar bi morala biti edina sprejemljiva alternativa glede na celoto, ki jo delta predstavlja. Večja pripomba gre porabi goriva, ki je na testu znašala 11,1 litra na 100 prevoženih kilometrov in se je le redko spustila pod 10 litrov » na sto«.
Dinamično udobje
V vožnji se je delta pokazala za bolj dinamično, kot bi pričakovali. V zavojih se komaj kaj nagne in je tudi dobro vodljiva, le malce bolj neposrednega volana se ne bi branili. Slednjega pa ji objektivno ne moremo preveč zameriti, saj le ne gre za športen avtomobil, zlasti ob dejstvu, da v celoti ponuja zelo dober kompromis med dinamiko in udobjem.
Platina z dodatkom dragih »kamnov«
Turbobencinska delta je na voljo zgolj v kombinaciji s samodejnim menjalnikom, poleg tega pa boste z opremo Platino za 27 tisočakov in pol med drugim dobili še sedem varnostnih blazin, sistem za nadzor stabilnosti ESP s sistemom za pomoč pri speljevanju v klanec, tipala za pomoč pri parkiranju zadaj, dvopodročno samodejno klimatsko napravo, avtoradio z vrhunskim ozvočenjem znamke Bose, panoramsko strešno okno, elegantno oblazinjenje v usnju in alkantari ter 18-palčna platišča iz lahke litine. Malce nenavadno se zdi, da je potrebno doplačati za tempomat, z nekaj uporabnimi dodatki, kot so navigacijska naprava s karto, ki med drugim pokriva tudi deželo na sončni strani Alp, ali pa naprimer gretje sprednjih sedežev, pa cena preseže 30 evrskih tisočakov.
Za konec
Kljub tehnični sorodnosti z bravom delte v resnici z ljudskim bratom ne moremo primerjati, saj je ob stilskih razlikah tudi bolj prostorna, udobna in nenazadnje prestižna. Čeprav načeloma zagovarjamo uživaške bencinske motorje, deltin turbobencinec, vsaj v kombinaciji s samodejnim menjalnikom, ni dovolj uživaški, da bi opravičil razliko v porabi v primerjavi z zmogljivim dizlom.
Mnenja uporabnikov
10 komentarjev za "Lancia Delta 1.8 Di Turbojet Platino"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
tudi meni je armaturka velik minus zunanjost pa brez besed
Škoda, ker se ta oblikovna posebnost ter nevsakdanja zunanjost, kar je vsekakor pozitivna lastnost tega avta, ne nadaljuje v celoti tudi znotraj. Osebno me predvsem zmoti iz Brava vzeta armaturna plošča, ki so ji dodali nekaj srebrnega kiča, tudi števci so preveč podobni tistim iz Fiata. Tak avto (glede na zunanjo obliko) bi si zaslužil imeti unikatno armaturko, tako nekako kot jo ima Giullieta. Strinjam se tudi s kritiko prednjih sedežev, ni čudno kajti zdi se mi, da so tudi ti vzeti iz Brava oz. so vsaj precej podobni tistim iz opreme ’emotion’, kjer so dejansko zelo bogi (precej kratek sedalni del, slaba ergonomija,…). Sicer pa v redu avto.
Težko je komentirat porabo, če ne veš kako je bil avto vožen. Leži pa bistvo relativno visoke porabe verjetno v tem delu članka: “Čeprav načeloma zagovarjamo uživaške bencinske motorje, deltin turbobencinec, vsaj v kombinaciji s samodejnim menjalnikom, ni dovolj uživaški, da bi opravičil razliko v porabi v primerjavi z zmogljivim dizlom.”
Po tov. podatkih, lancia 7.8 l/100 km, golf VI gti 7,3. Giulietta 235 km pa nekje vmes.
Nevem kako je lahko poraba 11 litrov po minus. Konec koncev ima avto 200 konjev, 1500 kg in vse to je potrebno futrat hehe.