Lancia Delta 2.0 M-Jet Oro

Na nek način Lanciino dolgoletno brezuspešno poskušanje uvrstiti se ob bok med velike ni tako zelo veliko presenečenje, saj je njihova paleta modelov ena bolj skopih na tržišču, modeli pa so več ali manj le v bolj sijočo pločevino »preoblečeni« fiati. Nobenega dvoma ni, da je tudi nova delta pod pločevino fiat do zadnjega vijaka, a vendarle novinka izžareva tisti ščepec duše več, ki naj bi lancie razlikovala od sestričen in bratrancev.

Bravo +

Da si glavnino tehnike deli s svežim fiatom bravom nam je povsem jasno in logično. Manj pričakovan pa je odlično izpeljan oblikovni zabris med sestrično in bratrancem, saj razen grafike na zaslonu in razporeditve stikal deljive samodejne klimatske naprave le redka stvar v njej spominja na cenejšega brata. Ta odlična ločitev med delto in bravom je še najbolj opazna na področju notranje prostornosti, kjer delta opazno prednjači. Razlog za to se skriva v načrtnem snovanju celotnega avta okoli te lastnosti, pri čemer so vse skupaj že v začetku postavili na za deset centimetrov povečani medosni razdalji. Meter razpet med deltino prednjo in zadnjo osjo tako pokaže točno 2,7 metra, pri čemer pogled na avto z boka razkrije, da so predvsem zadnja kolesa potisnjena bolj proti zadku, medtem ko za rahlo neskladnost celotne pojave avta z boka poskrbi kar malo pretirano dolg previs preko prednjih koles in zašiljen nos avta. Namesto klasične fiksne zadnje klopi so ji vgradili izdatno nastavljivo sedežno klop, katero je »prispeval« upokojeni stilo. To pomeni, da ji je poleg 15-centimetrske vzdolžne nastavljivosti celotne klopi možno poljubno nastavljati tudi naklon naslona klopi. Zanimiva je namestitev klopi v avto nekoliko privzdignjeno, zaradi česar zadnji potniki dejansko sedijo rahlo višje kot voznik in sovoznik, s tem pa imajo tudi boljši pregled nad dogajanjem okoli njih, a je po drugi strani nad njihovimi glavami tudi manj v višino odmerjenih centimetrov, tako da postane tesno za posameznike s telesno višino nad 1,8 metra. In ja, Lanciini fantje se niso ukvarjali z grajami, ki smo jih zabeležili pri stilotu, saj tudi delto pestijo enake omejitve kot stilotov prtljažnik. Naslon sedežne klopi le tako še vedno (po tretjinah) možno le poklopiti ob sedalni del, ne pa tudi recimo celotno klop pospraviti ob naslona prednjih sedežev. Posledica tega je, da v skupnem prtljažniku še vedno ostaja več kot 15-centimetrska stopnica, ki krepko okrni uporabnost razpoložljivega prostora v zadku.

Stabilno in zanesljivo: v vožnji

Kljub temu da naj bi bila delta udoben potovalnik, je njeno podvozje, tudi zaradi rahlo bolj toge nastavitve vzmetenja, zasnovano z mislijo na vozno dinamiko. Prečnega nagibanja karoserije je tako dovolj malo, da se morske bolezni v njej ni bati, po drugi strani pa vodljivost in lega v vsakem trenutku in ovinku prepričata. Zanimivo je s kakšno lahkoto deltino podvozje prenese oziroma kljubuje tako visokim hitrostnim povprečjem v ovinkih kot tudi zajetnemu motornemu navoru, ki tako le v bolj zaprtih in počasnih ovinkih zmore zavrteti notranje kolo v prazno. Nekaj našega negodovanja na tem področju so si prislužili prednja sedeža, ki nudita premalo bočne opore voznikovemu in sovoznikovemu telesu, in preveč posreden volan. Toda, delta naj bi bila v prvi vrsti udoben potovalnik, tako da…

Zbogom 1.9 multijet

Očitno bo Fiat svojo družino 1,9-litrskih turbodizlov počasi upokojil ter jih nadomestil na spodnji strani ponudbe z manjšim 1.6 multijetom, na zgornji pa z večjim 2.0 multijetom. Slednji je v izvedbi s 121 kilovati (165 konjskih moči) in 360 njutenmetri največjega navora poganjal tudi tesno lancio, kjer nas je v splošnem prepričal s kultiviranostjo, izvrstno prožnostjo nad 2000 vrt/min, in pogojno uporabnimi »njutni« nad 1500 vrt/min, pripravljenostjo do živahnega vrtenja vse do rdečih 4500 vrt/min, žal le povprečno odzivnostjo na voznikove ukaz in nenazadnje z odlično gospodarnostjo.

K dobri oceni pogonskega sklopa je nedvomno svoje prispeval tudi odlično preračunan šeststopenjski ročni menjalnik, ki postreže z za Fiatove menjalnike značilno lahkotnostjo pretikanja, dovolj natančnimi gibi prestavne ročice in pripravljenostjo tudi na hitra pretikanja.

Za konec

Uporaba platform za razvoj večih bolj ali manj različnih modelov že dolgo ni več posebnost, saj se je poslužujejo vsi »veliki«. Pravzaprav je neke vrste pionirsko pot opravljala ravno Lancia oziroma Fiat, ko so prvo delto iz konca sedemdestih let postavili na takratnega ritma. Takratni ritmo je danes bravo, ki ga je Lancii predvsem z oblikovnimi detajli in samosvojo pojavo modela uspelo prikrojiti tako, da je delta bolj lancia in manj fiat.

Ali je to dovolj za vrnitev Lancie, ki je v daljni zgodovini pod taktirko ustanovitelja Vincenzia Lancie že slovela po svojih izdelkih, na pota stare slave, pa je odvisno od števila potencialnih kupcev, ki si želijo oziroma iščejo avtomobil, ki bo kar najbolje izžareval njihovo posebnost in željo po izstopanju. Glede na preizkušeno in videno bo delta potrebe slednjih nedvomno lahko zadovoljila.