Mini Cooper S Cabrio

Druga generacija minija žanje dobre prodajne uspehe, zato ne preseneča, da se razvojnikom ni mudilo narediti še različice »zgoraj brez«. Po treh letih smo le dočakali mini kabriolet z (elektrificirano) platneno pomično streho in vsem, kar pri »pompu« okoli minija sodi zraven.

Težko ga je spregledati, prav res!

Že tako opaznega minija v zaprti različici ni moč spregledati, če pa si omislimo vpadljive barvne kombinacije – pri testnem vozilu je že bilo tako in zapovrh še platneno streho namesto kovinske, je recept za izstopanje spisan. Mini v moderni reinkarnaciji s kovinsko ali platneno streho večino opazovalcev ne pusti ravnodušnih, pa naj bodo ti zagovorniki pozornosti do detajlov iz »originalnega« minija, ali preprosto navdušenci nad splošno drugačno pojavnostjo vozila, katerega (edini) namen je, da izstopa. Tukaj si pač zasluži čisto desetko, ni kaj.

Notranjost – retro,s prostorom za dva, a plastična…

Začnimo na začetku: široka vrata brez okvirjev, tudi ob zaprti strehi, omogočajo preprosto vstopanje. Sedanje na dobro oprijemljive in prijetno nizko nameščene sedeže je lahkotno, ti pa tudi višje raslim ne bodo delali zadreg. Tako vzdolžni pomik kot nastavljivost naklona naslonjala sta več kot zadostna. Voznik zre v retro oblikovane, a ne najbolj pregledne instrumente – neposredno pred očimi je merilnik vrtljajev in dodatni (zabavni) časomer odprtosti strehe. Sredinsko nameščenega in verjetno največjega merilnika hitrosti med vsemi vozili nasploh, z integriranimi dodatnimi merilniki, pač ni moč spregledati.

Simpatične »baterije« preklopnih stikal na sredinski konzoli in na sredini okvirja prednjega stekla prinesejo nekaj dodatne in simpatične (oblikovne) nostalgije, a ti so, kot večina ostalih materialov, predvsem na sredinski konzoli, enostavno preveč plastični, da bi opravičevali zasoljeno ceno vozila.

Zadaj je zadrega velika, povsem zadaj ni nič bolje…

Če je spredaj prostora veliko, pa ga zadaj, sicer pričakovano, ni skoraj nič – tam bodo na krajših poteh, tako zaradi premalo prostora za noge, kot zaradi pre-pokončne namestitve naslonjala, nenazadnje zaradi višine (ob zaprti strehi), zadovoljni le otroci. Zadnjo klop raje izkoristite kot dodatni prostor za prtljago, saj povsem zadaj ta s prostorom ravno tako ne razvaja. V prtljažnik s prostornino 152 litrov je moč naložiti potovalko in še manjšo torbo zapovrh, a vsaj nakladanje je, zaradi navzdol odpirajočih vrat, ki prenesejo 80 kilogramov obremenitve, preprosto. Nekaj dodatne elegance prinese še dvig zadnjega dela strehe, ki nakladanje olajša. Dobrodošla rešitev je možnost višje ali nižje namestitve zadnje police. Naslonjali zadnjih sedežev je moč celo podreti in tako povečati prostor za prtljago, kar je novost tokratne generacije.

Platnena streha na elektriko, odpiranje tudimed vožnjo in veliko vetra v laseh

Streho je moč odpreti ali zapreti v kratkih petnajstih sekundah in to tudi pri hitrostih do 30 kilometrov na uro. Manj uporabna, a posrečena posebnost je možnost »zavihanja« prednjega dela platna za nekaj deset centimetrov – kot bi imeli »schiebedach«. Vožnja zgoraj brez je z dvignjenimi stekli prijetna tam do največ 130 km/h, ob spuščenih steklih je vetra že pri pol nižjih hitrostih (zelo) veliko. Zadaj velja pravilo – dvakrat toliko vetra in enkrat manj užitka. Solidno izolirana streha suha prenese tudi avtopralnico, pri (zelo) visokih hitrostih pa turbulence, ki jih povzroča, malenkost nagajajo smerni stabilnosti vozila in povečujejo hrup v notranjosti.

Oprema

Tukaj ne velja izgubljati besed – že tako zasoljena cena osnovnega vozila, ki ob tem v serijski opremljenosti ne blesti, lahko z nič veliko pretiravanja s »kljukicami« na seznamu dodatne opreme, naraste nesramno visoko, daleč preko 30 evrskih tisočakov.

Motor in menjalnik, ki jima ni kaj očitati…

Čeprav je cooper S kabrio prej simpatični in opazni postavljač kot resna športna avtomobilska igračka za moške vseh vrst, 1,6-litrski, prisilno polnjeni štirivaljnik, ob odlično preračunanem menjalniku, enostavno navduši. Niti ne vemo, s čim najbolj – z odlično mehansko kultiviranostjo, odzivnostjo, nadpovprečno prožnostjo, z veseljem do vrtenja, z zvokom, ki pri nizkih vrtljajih »basira« in prijetno »športno kriči« pri visokih. Vedno ponavljajočega se žvižganja in sikanja turbine, ali pokanja iz dvojnega zaključka izpušne cevi, ko stopiš s plina, se tudi ni moč naveličati. Motor je lahko zelo varčen, ali če vozimo “na polno”, zelo požrešen,kar je (poznana) značilnost turbo motorjev.Skupno testno povprečje je s pol devetimi litri in priznamo, pogosto “težko nogo”, še vedno ugodno.

V vožnji I.

V kolikor vozimo cooper S kabrio, kot ga vozi »običajno razpoloženi« voznik ali voznica, cenimo, da je moči in navora za suverena, pa čeprav le hipna (mestna) pospeševanja zmeraj v izobilju. Ob odprti strehi uživamo ves čas, ob zaprti, sploh v mestu, pa motijo veliki mrtvi koti in kljub smelo umaknjenima varnostnima lokoma nad zadnjo klopjo, malenkost klavstrofobičen občutek v notranjosti ves čas. Volan je kljub širokim pnevmatikam, tudi za tesna mestna manevriranja še vedno dovolj lahkoten, na podeželski cesti pa več kot natančen. Čvrsto naravnano podvozje grajamo le takrat, ko vozimo čez najbolj grobe odtočne kanale ali tračnice. Odmerljivost zavor navduši, zmogljivost ravno tako. Včasih se zazdi »bučka« prestavne ročice predebela.

V vožnji II.

Če iščemo v cooperju S cabriolet tistega (tukaj) malenkost bolj skritega duha cooper-ja S, moramo najprej aktivirati stikalo »sport«, ki vozilu opazno spremeni karakter – stopalka za plin postane bolj odzivna, volan nudi še več odpora. Svetujemo tudi zapreti streho, saj je ob odprti, sploh v počasnih in zaprtih zavojih, zvijanje karoserije več kot opazno. Takrat kartom podobna vodljivost najbolj pride do izraza, v zavojih vozilo enostavno blesti in tudi ob (pre)poznem zaviranju ali grobosti z volanom, zadek ostaja stoično miren. Vozilu ob takšni vožnji zamerimo preveč izrazito in na trenutke moteče zdrsavanja prednjega para koles ob polnem pospeševanju in včasih preočitno škripanje nekaterih komponent notranjosti. Zavore tudi ob takšni vožnji blestijo in tukaj res ni pripomb. Je pa res, da je mini cooper S kabrio najprej kabrio in nato šele cooper S.

Pod črto

Mini je drag. Cooper dražji. Cooper S zelo drag. Cooper S kabrio sploh. A je težko avto bolj vpadljiv. Je le podpovprečno (serijsko) opremljen. Je pa tudi avto, ki že v mirovanju prinese nasmeh na usta. V notranjosti je dovolj prostora le za dva. A večinoma se v tem avtu vozimo tako – v dvoje ali celo sami. Prtljažnik je majhen. A dovolj za dva in moč ga je še povečati. Ob odprti strehi in spuščenih steklih piha. A zato kupimo avto zgoraj brez. Avto včasih celo preveč »leti«. A to je eden izmed namenov cooperja S cabrio in takrat je nasmeha na ustih še več. Kakovost izdelave je odbijajoča. Po ovinkih je zabave zelo veliko in nasmeha največ. Ta zadnja primerjava sicer ni ustrezna, a morda najboljši način, kako je moč vozilo ocenjevati povsem racionalno in iracionalno hkrati. In mini cooper S kabriolet je avto, kjer subjektivni kriteriji štejejo vsak enako močno kot objektivni, mar ne?