Nissan X-Trail 2,0 dCi LE – Ali kaj še ostane velikim?

075

009

002

035

080

203

242

247

252

262

265

269

282

292

304

210

slike nissan x-trail_obd1

313

257

346

317

019

124

128

070

065

slike nissan x-trail_obd2

slike nissan x-trail_obd

Oblika je vse, oblika ni vse…

Da je škatlasto zasnovan avtomobil tudi po novem tak, ni dvoma. Zelo pozoren opazovalec lahko opazi spremenjeno motorno masko ter drugačen sprednji del, kjer so po novem integrirani žarometi za meglo. Pravi ekspert moraš biti, da veš, da so po glavni žarometi pokriti s prosojnim steklenim. A avto zato, vsaj od spredaj, deluje moderno. Simpatična podrobnost se zdita osvetljeni izboklini na vrhu sprednjih žarometov – tako lažje ocenim, do kam segajo skrajni deli karoserije. Tega, da bok poudarjajo razširjeni blatniki, in to, da imajo zadnji žarometi svetila z LED tehniko, skoraj gotovo ne opazi nihče. A morda  v tem primeru velja rek” manj je več”. Zaradi (zelo) diskretne prenove vozilo še naprej deluje prepoznavno in še bolj skladno. Škoda, da majhna zimske obutev (serijsko ima “osemnajstke”) tako neprikupno poudarja velike previse čez osi.

Spredaj sta potnika kralja…

Zaradi dobre preglednosti, obilice prostora, udobja sedežev, ergonomije…  Prečiščenost in purističnost je danes tako v modi, ni res?  Zato je razveseljivo, da je instrumentna plošča tako pregledna in ker avtomobil ni imel navigacijskega sistema, je tudi sredinska konzola, z malo gumbi in vzvodi  za upravljanje »prijazna«. Spredaj sedim kot grof, pardon, kralj. Sedeža, vsi pravzaprav, odeta v usnje, sta izdatno električno nastavljiva, voznikov še (ročno) v ledvenem delu in če odmislim, kako slabo držita telo v ovinkih, res razvajata. Za volanom sem sedel (pričakovano visoko sicer) zato zelo udobno. V roke pa je majhen trikraki volanski obroč z gumbi (ponoči osvetljenimi!) za upravljanje tempomata in avdio sistema, “pasal” naravnost odlično, saj sem si ga zlahka nastavil tako po dosegu, kot po višini.

Zadaj so potniki (manjši) kralji…

Se vam zdi, da pretiravam? Tja namreč lahko, če je potrebno in če sopotniki niso zahtevni, posadimo tri – prostora je namreč tako v širino, kot v dolžino dovolj. Le preveč visoki ne smejo biti – veliko panoramsko strešno okno, ki sega tudi nad njih, namreč jemlje nekaj višine. Eden večjih užitkov zadaj je razvajanje in  sproščeno sedenje zaradi petstopenjske nastavitve naklona naslona sedežne klopi. To je moč,za večanje prostora za prtljago tudi preklapljati in sicer v razmerju 40:20:40. Za ravno dno s prtljažnikom je potrebno prevrniti še sedalni del in odstraniti bočna vzglavnika.

Sem velik, prilagodljiv, a žal (še vedno) drseč…

Prtljažni prostor je v osnovi solidno velik (479 litrov), dodatnih 124 litrov prostornine pa skriva dvojno dno z izvlečnim predalom. Ena boljših “pogruntavščin”,  sem slišal od večih in pritrdim – tja res lahko pospravim vse drobnarije.  Dvojno dno je moč pri prevozih velikih stvari ne-težavno odstraniti, a visok nakladalni rob ostane.  Velik minus je močno drseča plastika dna osnovnega prtljažnika – še dobro, da so malenkosti postavljene nižje, v predalu, saj bi sicer neprijetno drsele sem in tja.

Oprema LE je top, pa vendar…

Nič vendar, bi lahko zapisal, če bi polemiziral sam s seboj – razen navigacije, biksenonskih žarometov (teh se ne da niti doplačati) in parkirnih tipal spredaj se ne spomnim še česa, kar ni na voljo že serijsko, pa bi (res) pogrešal.

Renaultov dizel je dovolj močan

Šibkejši dizel iz ponudbe (na voljo je še 127 kilovatna (173 KM) različica) ponuja dobro kultiviranost, visoko elastičnost, zgledno odzivnost tudi pod dva tisoč vrtljaji in veselje do vrtenja. To, da je zmeraj dobro zvočno zadušen je dodaten plus, zelo ugodna poraba na testu (7,4 litra »na sto) je že skoraj »preveč«.

Natančen menjalnik

Šeststopenjski ročni menjalnik je imel odlično preračunana prestavna razmerja – z dovolj kratko prvo prestavo za terenska plezanja in spuščanja ter dolgo šesto prestavo za tiha avtocestna križarjenja. Natančnost pretikanja  je dodaten plus, nekaj daljši gibi prestavne ročice me sploh niso (z)motili.

Izpopolnjen štirikolesni pogon ALL MODE 4×4-i

Stavim, da le redko kdo, ki ima SUV, zna našteti, kako “pameten” pogon ima njegov avtomobil. Pri testnem nissanu je bil ta “zelo pameten”. Še dobro (pametno!), da ga niso spreminjali.  Ponuja tri režime prenosov moči – dvokolesni, samodejno priklopljiv štirikolesni in »togi« štirikolesni pogon. To zna še kateri.. Hudič je zmeraj v podrobnostih, pravijo. Tudi tukaj – le da so te prijetno presenečenje. Prvič – sistem zna, tudi pri vklopljenem le dvokolesnem pogonu, ko zazna izgubo oprijema koles, za kratek čas kar sam vklopiti štirikolesni pogon. Drugič – štirikolesni pogon nadgrajuje inteligentno odzivanje sistema ESP, ki razporeja motorno moč na kolo z najboljšim oprijemom in s tem deluje kot elektronska zapora diferenciala (na sprednji osi). Tretjič – napreden režim togega štirikolesnega pogona zna, v skrbi za varovanje pogonskega sklopa pred preobremenitvijo, tega kar sam izklopiti nad 45 km/h in samodejno preiti v sistem štirikolesnega pogona. Četrtič – serijski je sistem nadzora pri vožnji po klancu navzdol (DDS), da spust nikoli ne postane prehiter. V pomoč pri speljevanju pa je – petič, na voljo sistem za pomoč pri speljevanju v klanec (USS), ki pri naklonih nad desetimi odstotki vozilo zadržuje na mestu, brez uporabe ročne zavore. Še bi našteval, pa zmanjka. Ampak, a ni dovolj? ima vaš (SUV) več?

V praksi prvič – je terenec!

X-trail sem na terenu dodobra preizkusil. Tako njegove zmogljivosti bočnega naklona, vzpenjanja kot  spuščanja. In priznam, bilo me je včasih kar malo strah. Ne vem, ali bolj da se bo kaj zgodilo vozilu, ali meni… Kakorkoli – vse je zmogel suvereno, pozornost velja nameniti le večjima previsoma čez obe osi in posledično manjšem vstopnem in izstopnem kotu. To, da sem na grobem terenu, kljub terenski naravi, upošteval sorazmerno skromno oddaljenost podvozja od tal, pa mi je bilo nekako logično. Najbolj so na čelo stopile potne kaplje, ko sem se lotil bočne vožnje po klančini. Tam je avtomobil, zaradi le običajnih zimskih (blago terenskih) pnevmatik bočno zdrsnil hitreje, kot sem upal, da bo. In če sem sam zagnal paniko, je avtomobil povsem “neprizadeto” zvozil..

V praksi drugič – ni terenec!

V mestu so bili škatlasta oblika, priročna kamera za pomoč pri vzvratni vožnji in majhen rajdni krog prednost – mestna prerivanja sem zlahka opravil. Trše nastavljeno vzmetenje in solidno natančen volan s (še) dovolj povratnih informacij je bilo dovolj, da sem bil suveren na regionalki. Zaradi dobre smerne stabilnostji in, navkljub škatlasti obliki, z malo piša vetra okoli karoserije, pa sem naravnost užival tudi na avtocesti.

Sem še kaj pozabil?

To, da me je zmotilo, kako so pri Nissanu skrili neosvetljeno stikalo sicer uporabnih dodatnih žarometov na strehi in da logika delovanja le-teh ni optimalna – ti žal delujejo le pri prižgani dolgi luči, pa še takrat jih je potrebno vsakič znova prižigati. To, da sem ob vrnitvi avtomobila konkretno veliko časa porabil za preverjanje, če sem kaj pozabil v vrsti uporabnih odlagalnih prostorov.  To, da sem navdušeno razlagal vsakomur, da ima X-Trail verjetno ene najbolj ergonomsko nameščenih držal za plastenke, nameščenih nad režama za zrak spredaj sploh. To, da sem v mestu in na vedno (pre)ozkih parkiriščih garažnih hiš navdušeno uporabljal električno sklopljivost ogledal. In to, da so sopotniki vsakič znova  hvalili, da je zadnja klop ogrevana.

Pod črto

Kakšne zveze ima naslov z vozilom? In kako se je izkazal “dobri stari”, čeprav pravzaprav novi, no, posodobljen X-trail? Avtomobil je neupravičeno (prodajno) prezrt. Uspeh francosko-japonske naveze bi moral biti večji. Prav bi tako bilo. X-trail je namreč velik, odrasel, zrel terenec. Preprosto dober. Ponuja vse danes želene in pričakovane lastnosti (srednje velikega) terenca in še mnogo tistih, ki jih je pri drugih potrebno drago doplačati, ali pa jih, ne glede na to, kako globoka je denarnica, sploh ne moremo. Zato je velik. Še dobro, da nisem imel pričakovanj… Vsa bi presegel..

besedilo Jure Kranc,  foto: Jure Krajnc