Opel Agila 1,2 16v Enjoy

Oblikovana je prijetno in sveže…

Čeprav se agila, z le nekaj spremenjenimi potezami, že nekaj časa prodaja tudi kot suzuki splash, oblikovanje še vedno deluje sveže, moderno in vidi se, da se oblikovalci, tudi pri mikro vozil(c)ih končno trudijo narediti avto kar se da všečen. Vozilo je, z značilno Oplovo motorno masko, velikimi lučmi, kratkim motornih pokrovom, kabino, ki sega povsem do strmo odrezanega zadka, kljub majhnim meram, »luštno«, ni kaj. Svoje prispevajo tudi precej velike pnevmatike, lahka platišča in zatemnjena zadnja bočna stekla.

Notranjost ni majhna…

Majhne zunanje mere ne pogojujejo nujno majhne notranjosti in pri agili temu ni (čisto) tako. Vozilo ponuja dovolj prostora štirim ne prezahtevnim potnikom in dovoljuje celo prevoz nekaj (malega) prtljage.

Začnimo spredaj. Voznik in sopotnik na solidno velikih in dobro odmerljivih sedežih (oba sta nastavljiva po višini) sedita pokončno, a ne neudobno. Preglednost je zaradi nizko nameščenih stekel dobra, je pa res, da zaradi zgolj po višini nastavljivega volana traja, da se najde res udoben položaj za vožnjo. Prostora naprej zmanjka v širino, drugam precej kasneje. Armaturna plošča z velikim merilnikom hitrosti je pregledna, sredinska konzola ravno tako. Mlajšim bo všeč dodatni, na vrhu armature nameščen merilnik vrtljajev. Povsem na dnu konzole pa je priročno nameščena ročica menjalnika. Na voljo je dovolj odlagalnih površin, (predali v vratih, reža in dodaten predal pred sovoznikom, zaprt predal na vrhu konzole, odlagalne površine v okolici ročne zavore), a v njih »krama«, zaradi gladke plastike, zelo drsi.

V »drugi vrsti« je, glede na skromno velikost vozila, prostora precej. Dva povprečno rasla, na dovolj dobro oblazinjeni klopi sedita precej udobno, prostora (spet) najprej zmanjka v širino, šele nato v višino. Čeprav je moč z vozilom peljati štiri sopotnike priporočamo, četrtega, (če niso vsaj zadaj potniki le otroci), raje pustite doma.

Povsem zadaj je prostora najmanj – nekje se pač mora poznati, da so večino prostora namenili potnikom. V osnovi prtljažnik ponuja 225 litrov, a še to ne »skupaj«. Pod osnovnim prostorom je namreč skrit dodaten prostor, ki k skupni prostorniniprispeva 35 litrov. V prtljažnik je vseeno moč zložiti solidno zajeten kup vrečk, če želimo prepeljati več, je moč, s preprostim preklopom po tretjini deljivega naslona, pridobiti 1.050 litrov prostornine in povsem ravno dno. Vozilo žal nima danes vse bolj pričakovanih »bonbončkov« – npr. pomične zadnje klopi, ali vsaj s prtljažnimi vrati povezane poličke.

Kljub trdi plastiki, ki dominira v kabini, ni, tudi med vožnjo po tretjerazrednih cestah, nič škripalo ali ječalo. Kvaliteta izdelave je več kot le solidna.

Oprema Enjoy – dovolj za udobje, premalo za varnost

Testna agila, ki je imela iz seznama doplačil le metalno barvo, kljub solidni opremi za udobje – servovolanu, elektriki za prednja stekla in za ogledali, daljinski osrednji ključavnici, radiu s CD predvajnikom, ki bere MP3 zapise in upravljanjem na volanu, potovalnemu računalniku, po višini nastavljivih prednjih sedežih in volanu, od varnostnih dodatkov ponuja le sistem ABS in prednji varnostni zračni blazini. To se zdi z vidika varnosti danes že premalo. ESP in dodatne varnostne zračne blazine so na voljo proti doplačilu.

Pogonski sklop je suzukijev

Dvojčka, agila in splash sta zasnovana na predelani platformi Suzukijevega modela swift. Tudi zato ima pri pogonskem sklopu in podvozju večinoma japonske korenine. Res je, da je dizelski agregat – 1,3 CDTi iz koncerna GM, a oba bencinska motorja sta vseeno iz Suzukijevega »arzenala«. Močnejši, 1,2-litrski mlinček s 63 kilovati (86 KM) – na voljo je še šibkejši, litrski motor z 48 kilovati (65 KM), je, razen pri zelo velikih zahtevah, ko npr. vozimo polno naloženi pri avtocestnih hitrostih, ali na daljših klancih, dovolj. Voljno vžiga, se po občutku – merilnika temperature hladilne tekočine namreč ni, hitro segreje in rad se vrti. V mestu boste lahko med prvimi, pa tudi v primestnem prometu ne boste zardevali. A le, če boste motor priganjali. Takrat, tudi zaradi slabše izolacije, je motor precej glasen. To je še najbolj opazno pri avtocestnih vožnjah, kjer so vrtljaji zaradi »kratko preračunanega« menjalnika sorazmerno visoki. Menjalnik je kratkih hodov, a nerazumljivo in moteče zatikajoč in za pretikanje zahteva veliko moči. Še poraba: od manj kot petih litrov »na sto«, do nekaj nad osem, pri čemer predvsem avtocestne vožnje in polni plin porabo »držijo« precej visoko.

Lega in udobje na pričakovani ravni

Visok, sorazmerno ozek in kratek avto s kratko medosno razdaljo ni pojem udobja v vožnji in odlične lege na cesti, a agila vseeno ponuja precej. Predvsem na (dobrih) regionalkah, ali lokalnih cestah in po mestu je vožnja udobna, poskakovanja čez grbine ni veliko, lega ostaja vedno predvidljiva. Servovolan je naravnan na udobje, zato bo parkiranje, tudi na račun majhnega rajdnega kroga lahko opravilo, a zato bomo plačali davek, če bomo vozili bolj dinamično. Takrat namreč ne bomo vedeli najbolje, kaj se dogaja s prednjima kolesoma. Na mokri cesti ostaja lega enako nevtralna. Zavore so vedno zanesljive, za najbolj nevarne trenutke je tukaj še natančen ABS.

Pod črto

Nova agila je vsaj (eno) svetlobno leto od svoje predhodnice. Je simpatičen mikro mestni avto, ki, glede na mere, ponuja dovolj prostora in udobja štirim potnikom, zmogljiv in varčen motor, predvidljivo lego na cesti in precej opreme zapovrh. Manjka več posluha za varnost in nekaj posluha pri cenovni politiki. Za slabih enajst tisočakov, kolikor je veljala testna, je ponudbe med (mestnimi) malčki več kot dovolj in zdi se, da je to njen največji minus.