Osvežitev modela je daleč najbolj obsežna na področju kozmetičnih popravkov, medtem ko so tehnične zadeve ostale več ali manj nedotaknjene. To sicer, glede na ne najbolj posrečen videz modela pred prenovo, niti ni tako zelo čudno, a avtomobilska tehnika dela velike korake naprej. Po marsikaterem standardu je vsaj pet let stara tehnika vgrajena v pet let star model zelo verjetno povožena s stanjem tehnike, ki je vgrajena v vse številnejših in sodobnejših tekmecih.
“Praske” levje šape
V naboru popravkov modela je tako moč najti nos avta, ki sledi oblikovalskim smernicam svežih 308, 2008 in 208. Na njem zasledimo elegantnejša žarometa, v katerih izstopajo s tehniko LED nadgrajeni smerniki ter dnevni svetilki, drugače oblikovana maska motorja in zglajen odbijač. Podobno kot prednjima žarometoma so tudi zadnjim lučem dodali tehniko LED, saj ta po novem razsvetljuje po tri svetlobne vodnike pozicijskih svetil, ki naj bi, tako Peugeotovi tržniki, po obliki spominjale na “praske” levje šape. V kabini so opazne še nove barvne kombinacije in osvežene prevleke za sedeže.
500.000+
Kljub skromnosti prenove pa Peugeot očitno ve, kaj dela. Fantje iz Pariza se namreč sklicujejo na že pol milijona prodanih enot, s čimer naj bi celo za polovico presegli prvotni prodajni cilj modela. To kaže, da je trg v njem prepoznal paket avta s številnimi odlikami in prednostmi.
Oblikovalski dodatek
Kljub temu, da naj bi šlo pri za mešanca z lastnostmi limuzinskih kombijev, avto v prednjem delu kabine ne prepriča kot najbolj prostoren avto. Sicer v višino, zaradi visokega stropa, in v dolžino, po zaslugi razmeroma pokončnega položaja na sedežu, ne bi smelo zmanjkati centimetrov, nekoliko drugačna pa je situacija v širino. Težavo povzroča med voznikov in sovoznikov sedež nameščen zajeten sredinski greben. Četudi so vanj skrili ogromen predal, ki zmore “požreti” tudi 1,5-litrsko plastenko ali dve, pa ta oblikovalski dodatek ne premore bistvene uporabne vrednosti, zaradi njegove širine pa se med drugim tudi voznikovo desno koleno neprijetno tišči v njegov rob, pa tudi sicer povzroča občutek bolj utesnjenega prostora, kot dejansko je. Škoda, ker sicer v prednjem delu kabine postreže z zadostnim številom uporabno zasnovanih odlagališč ter tudi dobro ergonomijo sedenja, po zaslugi katere bi moral vsak posameznik najti sebi najbolj ugoden položaj za volanskim obročem.
Klet, prvo ali drugo nadstropje
V drugi vrsti sedežev občutka prostornosti ne spodbija kakršen koli oblikovalski dodatek in tudi centimetrov je dovolj celo za spodobno sedenje odraslih. Za prijetno bivanje vseh potnikov je tu še dobra zvočna izolacija.
Povsem v zadku avta se skriva 512-litrski prtljažnik, ki poskuša zagotoviti vsaj nekaj enoprostorskega značaja. Njegova posebnost je ne samo velika osnovna prostornost temveč tudi prilagodljivost. Slednjo na višjo raven dviguje polica, ki jo je možno namestiti v treh višinah. Pospravljena povsem v dno prtljažnika omogoča prevoz mersko najbolj zajetnih reči. Postavljena v prvo “nadstropje” tvori s poklopljenima naslonoma po tretjinah deljivega naslona sedežne klopi povsem ravno dno, dvignjena na najvišji položaj pa je enako visoka kot vrh spodnjega dela prtljažnih “vrat”, ko le ta niso odprta. Ja, kdor še ne ve, prtljažna vrata so razdeljena na dva dela. Zgornji, ki se odpre dovolj visoko, da vanj z glavo ne bodo udarili niti 1,8 metra visoki odrasli, ter spodnji, ki nakladalni rob spusti na nižjo raven in ponuja med nalaganjem ali praznjenjem prtljažnika priročno poličko za vmesno odlaganje težjih bremen. Naj se na tem mestu za trenutek vrnem k tretjinsko deljivem naslonu sedežne klopi: levi ali desni del je moč z enoprstnim potegom vzvodov v prtljažniku ali sprostitvijo posameznih varoval neposredno na naslonih preprosto in povsem samodejno poklopiti naprej.
Kar mu manjka pri moči, nadoknadi s prožnostjo
Testni primerek je poganjal PSA-jev dobro poznani 1,6-litrski turbodizel, ki kljub samo 84 kilovatom ali 115-“konjem” več kot 1,4 tone težkega mešanca povsem spodobno premika. Jasno je, da gre levji del zaslug za to 270 Nm nazivnega navora, ki naj bi bili na voljo od 1.750 vrt/min naprej. Že res, da se motorček oziroma turbina v njem začne zbujati kakšnih sto ali dvesto minutnih vrtljajev prej, a postreže z zares uporabno pogonsko silo šele od približno 2.000 vrt/min dalje. Neodvisno od tega v vsaki vozni okoliščini postreže z zgledno kultiviranostjo ter posledično mirnostjo teka, dobro odzivnostjo in za takšen tip avta že kar presenetljivo dobro gospodarnostjo. Nekaj slabše se obnaša s HDi-jem povezani šeststopenjski ročni menjalnik. Že res, da so njegove prestave dobro preračunane, a je zato tudi vgrajena sinhronska drobovina, skupaj z mehaniko prestavne ročice poznano nenavdušena nad hitrim pretikanjem ter tudi podpovprečno natančna. Na tem mestu sem presenečen, da modelu 3008 Peugeotovi inženirji niso namenili menjalnika iz svežega 308, saj njegova prestavna ročica teče lepše in po potrebi tudi hitrejše ter natančnejše kot v prenovljenem 3008.
Teren? Cesta!
Že od vsega začetka nas poskuša 3008 s svojo pojavo prepričati, da je tudi terenec. Enako sam od vsega začetka vem, da je med vse številnejšimi tekmeci eden najmanj nadarjenih za terenske potepe. Navsezadnje zgolj nekaj večja oddaljenost od tal še zdaleč ni dovolj, da bi se z njim človek mirnih živcev zapodil na kakšen resnejši teren. O kakšnem reduktorju ni ne duha ne sluha, za najboljši približek štirikolesno gnanega 3008 pa se je pa treba stegniti do njegove hibridne izpeljanke, kjer zadnji kolesni par žene elektrika, prednjega pa mehanska sila motorja z notranjim zgorevanjem.
Ker tokratni preizkušanec ni bil 3008 Hybrid je jasno, da se je odganjal samo s prednjim parom koles. Za na običajne ceste je tovrstni tip pogona seveda več kot dovolj, saj se pogonska sila motorja praktično vedno nadvse učinkovito prenaša na podlago. Kakšnem potep po gozdnih poteh ali utrjenih kolovozih tudi ne bi smeli predstavljati resnih težav. Kdor ima “apetit” po resnejšem terenu, pa naj na Peugeot 3008 kar pozabi.
Vsem ostalim, ki s svojim avtom praktično nikoli ne zapustite urejenih in po možnosti asfaltiranih cest, pa naj zaupam, da 3008 1.6 HDi prepriča z dobro odzivnim, a povprečno komunikativnim volanom, z visoko ravnijo udobja vzmetenja, ki ga samo pri počasnejši vožnji zmotijo krajše neravnine, kot so pokrovi kanalov ali tračnice na železniških prehodih, ter še sprejemljivim nagibanjem karoserije med ovinki. Tu je še že omenjena učinkovita zvočna izolacija, ki skupaj z ostalimi lastnostmi zagotavlja udobno in sproščeno nabiranje kilometrov.
Upravičeno!
Glede na preizkušeno sem prepričan, da samozavest vodilnih mož PSA-ja, da modelu za potrebe osvežitve niso pripravili kakšnih resnejših tehničnih izboljšav ali nadgradenj, ne izhaja iz nadutosti. Navsezadnje je kar pol milijona prodanih primerkov in poročanje proizvajalcev nekaterih njegovih najpomembnejših tekmecev, da so si v teh letih s štirikolesno gnanimi različicami tovrstnih modelov odrezali zanemarljivo majhen prodajni delež, jasen pokazatelj, da so Francozi naredili paket avta, ki je trgu preprosto všeč. Njegova preostala tehnika pa je, vsaj v primeru motorizacije 1.6 HDi, tudi dovolj dobra, da resnejše posodobitve pravzaprav ne rabi. Že res, da štirivaljni HDi v testnem primerku v imenu ni imel dodane male črke “e”, torej tudi ni imel dodanega enega najboljših sistemov stop&start na trgu, a je 1.6 HDi tudi brez tega postregel s presenetljivo ugodno porabo plinskega olja.
Več o Peugeotu 3008 si lahko preberete na uradni strani.
Besedilo in fotografije: Peter Humar
Mnenja uporabnikov
2 komentarjev za "Peugeot 3008 1.6 HDi 115 – Samozavestno"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
lep je, še hibrida naj naredijo s tem motorjem ki bo 4×4 pa bo super
cena se mi zdi kar visoka…. pa 4×4 bi mu lahko privoščili,,. drugače pa ni slab (takole na slikah), notranjost mi je kar všeč