Malo bojevito velikanko je Honda namenila mlajšim rodovom, a tudi tistim, ki znajo ceniti okretnost in lahkost – denimo v mestnem vrvežu, ali pa kar tako, za zabavo. To smo torej mi! Honda MSX125 Mini je »odštekana« in bi jo po mojem mnenju zares moral preizkusiti vsak motorist.
Kako zelo »majhna« je v resnici?
Motocikel, ki tehta pol manj od povprečnega »tazaresnega« motocikla, lahko nosi več kot 150 kilogramov tovora (torej tudi kakega sumo borca), ima za nekaj palcev manjša kolesa (12-palčna), z vgrajenim 125-kubičnim motorjem (PGM-Fi) z zmogljivostjo 7 kW pri 7.000 vrtljajih in 4-stopenjskim menjalnikom pa zagotavlja dovolj pogonske moči, da presega hitrost 100 kilometrov na uro. Kaj sploh še ostane velikim?
Če pa že ravno govorimo o zunanjih dimenzijah – da bi vam bilo bolj jasno, kako zelo majhna je preizkušena mini Honda, sem jo postavil ob kompaktno Hondo CBR 650FA ABS in ob 190-centimetrskega Jožeta (nič bat, v japonkah in kratki majici ni šel na vožnjo, pač pa je le poziral ob motociklu) kar si lahko ogledate na zadnjih dveh fotografijah v galeriji.
Ergonomija
Da ne bo pomote – na motorju se sedi skoraj povsem normalno, saj je sedež dovolj visok in prostoren, krmilo dovolj široko, stopalke dovolj nizko. Voznik lahko sedi bolj športno, na prednjem delu sedeža, po želji pa se udi premesti na zadnjo polovico in tako sedi skoraj zelo udobno. V tem primeru je treba le paziti, da ne bi prehitro speljevali, saj je težišče dokaj visoko in precej zadaj – da se ne bi zaradi pospeška v prvi prestavi znašli na hrbtu.
Krmilo je opremljeno s standardnimi, dovolj kakovostnimi elementi – merilnik vsebuje tudi osnovni potovalni računalnik. Zaradi kompaktne konstrukcije je edino pri počasnih zavojih, kjer je treba obračati krmilo, smiselno paziti – krmilo kaj hitro zadene v koleno, kar zmanjšuje okretnost. A je to pravzaprav edina malenkost, ki me je zmotila v ergonomskem smislu.
Pot je cilj, cilj pa je vedno le postaja na poti
Ostre zavore, kakovostno vzmetenje, čvrst okvir, čisto zaresen zvok izpuha ter potovalni računalnik dajo vedeti, da MSX125 Mini ni le za pet kilometrov do šole ali službe, pač pa je lahko koristna tudi za kakšno krajše navdihujoče potovanjce. In na prav takega sem se podal – sicer ne do Obale in nazaj, saj je bilo od Ljubljane na sestanek v Kranj in nazaj ravno dovolj, da je 100 kilogramov jekla, aluminija in plastike ovrglo nekaj stereotipov ter mi zlezlo pod kožo, da bi kar naročil eno zase. No, v moji fiktivni garaži je že parkirana.
Skratka – kar naenkrat sem se na poti iz Trzina znašel na srednje dinamični cesti, kjer so se avtomobili in tovornjaki prerivali za tistih sedem metrov asfalta širine, in mi, zaradi poskočnosti in odzivnosti Mini Honde, pravzaprav nikoli ni bilo treba trpeti izsiljevanja od zadaj vozečih vozil. S hitrostmi do 100 km/h sem brnel mimo Brnika in bil udeležen v prometu »kot z velikim motorjem«. No, le prehitevanja na dolgi ravnini si nisem privoščil, čeprav me je enkrat imelo … A vendarle je racionalnost prevladala, minička pač ni vsemogočna in res bi bilo nesrečno, če bi se moj manever končal v jarku, ko bi se izogibal nasproti drvečemu avtu.
V mestnem vrvežu Ljubljane je bila zabava še bistveno boljša – lahkost in okretnost omogočata hitro gibljivost tudi v najbolj gosti gneči.
Kaskaderka?!
No, z lahkim in spretnim voznikom se Hondina mini ekstremistka spremeni v pravcat športni rekvizit. Vožnja po prednjem in zadnjem kolesu nista nič nenavadnega, drsenje zadnjega kolesa z ostro zavoro pa v rokah mojstrov ni nič kaj težko. Le vedeti je treba, kaj sodi na cesto in kaj ne. Žal pri nas kakšnih poligonov za tovrstno vadbo ni pretirano veliko – vsaj uradnih ne …
Za dlakocepce
Seveda se da pri tem motociklu pogrešati marsikaj – nima prtljažnika, vendar lahko namestimo nosilce za potovalni kovček. Morda je potem videti tako, kot bi s seboj vozil celo garažo. In seveda nima nikakršne zaščite proti vetru – tako je užitek večji, pisane poletne srajčke pa bodo radoživo plapolale in oznanjale veselje v vožnji. In ni dovolj lahek, da bi ga človek lastnoročno dvignil v avto in si ga odpeljal s seboj na morje, denimo.
Pod črto
Kdo bi si mislil, da je lahko mini motor tako zabaven! Teden s Hondo MSX125 je moj svet motoriranja obrnil na glavo. Cena za tak strojček ni pretirana, je pa res, da niti ni poceni – pa če jo vzamemo kot igračo ali pa kot vsakdanje prevozno sredstvo.
Nasvet #6 za cestno sožitje: Spoštujte vse udeležence v prometu
S tem motorčkom se je razgalilo še eno spoznanje – kakorkoli smešno, počasno, majhno ali neresno že deluje neko vozilo v prometu, sploh če gre, recimo, za mini motor z orjaškim voznikom, ga je treba spoštovati in upoštevati njegove interese. Predvsem interes po varnosti pri prevozu od točke A do točke B. Ni namreč prijetno, če se z nečim tako kompaktnim ali nenavadnih dimenzij znajdeš na cesti, kjer te ne jemljejo resno, ti ne dajo dovolj prostora oziroma te utesnjujejo pri vožnji ali manevrih, ali pa ti zgolj trobijo ter buljijo vate kot v cirkuško atrakcijo.
Besedilo in foto: Simon Ručigaj
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen