Renault Clio 2,0 16v Renault Sport

Clio RS je vse kaj drugega, kot neopazen mali (mestni) avto. Če spregledamo drzno barvo testnega vozila in za hip odmislimo spremenjen prednji del z umetelnimi, po vzoru rešitev iz formule 1 povzetimi rešitvami odprtin za zajemanje zraka, pa bolj kot gremo proti zadku, več opazimo razlik. Širši boki, ki skrivajo velika in nizkopresečna kolesa, dodatne razširitve pragov z opaznimi odprtinami za odvajanje vročega zraka, so le nekaj večjih drugačnosti na boku. Če kje, potem zadek ne pušča več dvoma, za kakšno vozilo gre – dominanten in v preostalo karoserijo harmonično vključen difuzor z integriranima izpušnima cevema jasno oznanja potenco. Ščepec športnosti dodajajo tudi v rdečo barvo odeti zavorni koluti vrhunskih zavor Brembo.

Zunanja športnost se na mnogih mestih, sicer drugače, pa vseeno ne neopazno, ponovi tudi znotraj. Številni napisi renault sport, v rumeno ozadje odet merilnik vrtljajev, kjer se rdeče polje ne začne prej kot pri 7.500 vrt/min, odebeljen volanski obroč, kjer sredinsko pozicijo kaže, gotovo vsaj za ljubitelje podrobnosti, umetelen rumen šiv, pa pedala iz aluminija, krajša prestavna ročica in sedeži… Ti res ne puščajo dvoma o namenu vozila… Sedi se odlično, nizko, a bi se lahko še nižje, pa tudi malenkost utesnjeno, a kaj drugega kot odličnega oprijema školjkastih sedežev znamke Recaro ne gre pričakovati.. Pred nakupom vseeno preverite, če vaša »ritka« (zlahka) paše vanje… Volan vzorno »paše v roke«, enako ergonomska »bučka« prestavne ročice. Nad položajem menjalnika nimamo pripomb, to, da volan ne gre še nižje, pa ne moti zares, opazno pa vseeno je.

Drugih večjih razlik, v primerjavi z »običajnim« cliom ni, kar najprej zmoti, kasneje pa se zdi, da je poteza Renaulta logična. Namreč, bistvo za hitro in športno vožnjo, po kateri avto kar kliče, so vgradili, kaj dosti drugega se ne rabi. Prostornost spredaj je enaka kot v drugih cliih, do zadnje klopi se, zaradi dvovratne izpeljanke, pride enako (težko), pa tudi prtljažnik ponuja enako prostornino.

Oprema RS še (zdaleč) ni popolna…

Ne razumeti podnaslova narobe, a vsem, ki v takšnem vozilu pričakujete popolno opremo, bo serijska oprema manjše razočaranje. V kolikor vzamemo avto kot zgolj to, kar je – igračka za (velike) fante – potem lažje spregledamo, da (serijsko) nima ne ksenonskih žarometov, ne tipal za pomoč pri parkiranju, ne navigacije…

Motor z veliko začetnico, odličen menjalnik in ta zvok…

Po prenovi (clio je imel model RS tudi pred kozmetično osvežitvijo) naj bi motor pridobil nekaj »konjev« in postal še bolj odziven, a tega se posebej ne opazi. Dvolitrski atmosferski motor, ki ponuja preko 100 »konjev« na liter prostornine, (daleč) preko 100 Nm na liter prostornine, je vrhunsko odziven že od najnižjih vrtljajev, kar je pri tako specifično močnih motorjih izjema in ne pravilo. Z naraščanjem vrtljajev se odzivnost še izboljša, motor pa ponuja tudi odlično mehansko kultiviranost in veselje do vrtenja, ki mu zlepa ni para. Najbolj dobro se počuti od dobrihštiri in pol tisočaka naprej in za piko na i, če ga res ves čas ne priganjamo do skrajnosti, ni niti posebej požrešen. Zelo dober je tudi ročni šeststopenjski menjalnik, za RS-a dodatno ojačan in prilagojen. Ta teče – ob odločni roki, gladko, hitro, z odličnim povratnim občutkom za prestave. Morda lahko v ekstremnih razmerah malenkost ponagaja sinhronizacija, kar je prej posledica (le takrat se zdi tako) dolgih hodov kot česa drugega.

Omenimo še zvok, pravzaprav simfonijo, ki jo zaigrata motor in izpuh. Ta je zunaj celo bolj popolna kot znotraj, tako pravijo, a že v notranjosti navdušuje. Lepo, polno, kot globok, celo izzivalen glas baritonista se sliši tam meddvema tertremi in pol tisočaki, njegova barva in frekvenca pa tudi povsem spodaj, ali pa v »v rdečem polju«, ko »odprto in športno kriči«, nikoli ni moteča. Zdi se le, da (takoj) (z)leze pod kožo, tam ostane in vedno, ne glede na vrtljaje, dviguje kocine. Pohvalno.

V vožnji

Oddelek Renault Sport se je predelavi podvozja, vzmetenja, volana in nasploh »vsega pod plehom« lotil resno in profesionalno in tak je tudi izdelek. Volan je neposreden in prav užitek ga je vrteti, a raje v vožnji kot na mestu in še bolje, ne s šibkimi (ženskimi) rokami – servo ojačitev ni med močnejšimi, a to je v takem avtu le dobro. Vozniku sporoča mnogo informacij, kaj se dogaja pod prednjimi kolesi in z milimetrskimi premiki avto (večinoma) zlahka usmerjamo točno tja, kamor želimo.

Podvozje je trdo, tako vzmeti kot blažilniki ne dopuščajo veliko nagibanja karoserije, kar razen ob zelo počasni vožnji, sploh po sila slabi cesti, lahko zmoti le tiste, ki tudi v športnem avtu zahtevajo mehkobo in udobje in se zmrdujejo nad agresivnostjo in natančnostjo sledenja konfiguraciji ceste.

Zapeljimo se torej – sprva bo voznik, če sklepamo, da je ambiciozen in z vsaj nekaj »bencina v krvi«, najverjetneje prestavljal pred šestimi tisočaki in pričakoval zdrsavanje prednjega dela v situacijah, ko bo s kakšnih dobrih deset kilometrov na uro hitreje na merilniku hitrosti kot pri običajnem vozilu peljal v znani ovinek na znani cesti. RS se (takrat) popolnoma podredi vozniku. Sledi ukazom volana, menjalnik pade v novo prestavo, avto ne zdrsne niti za milimeter in kar kliče po več. Po (precej) vaje pa lahko vožnja izgleda tudi takole: odločno speljevanje – vrtljaji, obvezno nad 2.000 in poln plin. Vrtenje motorja vsakič vsaj na »sedem tisoč«, dostikrat »bližje osem«, druga prestava, poln plin, morda še tretja in ponovitev zgoraj opisanega… Nato pa odločno zaviranje, po možnosti še na ravnini, kjer senzibilni ABS zelo dobro odvrača od blokiranja koles in enostavno mojstrsko uravnoteži zavorno silo med obe osi, odločno pretikanje navzdol, če znamo in zmoremo, z vmesnim plinom, popuščanje pedala zavore, sunek avta v ovinek.. Sledi popravljanje položaja volana in progresivno dodajanje plina, ravno na meji, kjer se še ne vmeša sistem za nadzor vleke koles… Zadek tudi takrat ostaja miren, avto s pomočjo volana pa ubogljiv in odziven. Preveč plina lahko sicer pomeni (pomembno, sploh na odprti cesti) izgubo desetink časa, a to res ni važno… Notranjost takrat preplavi poln zvok motorja, ki spet nori proti omejevalniku… Voznika in morebitne sopotnike pa gotovo preplavi adrenalin in takrat morda lahko na čelo zaide potna sraga… A pred nami je že nov ovinek in časi za neodločnost ni… Če vozimo tako, poraba, ostaja bližje »20 na sto«.

Sicer pa je moč RS-a voziti tudi ležerno, ko ta zlahka postane ubogljiv mestni avto – takrat bo motil le rajdni krog, ki sploh ni majhen in že omenjen, sorazmerno trd volan. Tudi na regionalni ali avtocesti ni naporen, tam ne moti pravzaprav nič…

Pod črto

Clio RS je eden tistih malih cestnih dirkalnikov, ki bo vozniku prinesel polno užitkov, tako zaradi odzivnega motorja, ki se zelo rad vrti, dobrega menjalnika, natančnega volana in lege, ki ponuja dovolj izzivov tudi bolj veščim za volanom. Zapovrh je tu še zvok, ki vedno navduši, sedeži, ki ne izpustijo in izgled, ki (lahko vedno znova) prinese nasmeh na obraz. Tega sicer lahko (včasih) zmanjša spomin na trdno vzmetenje, na sorazmerno skromno opremo, a v končnega ga gotovo lahko razširi le misel na to, koliko smo za avto plačali.