Renault Megane 1,6 16v Expression

Kot smo ugotavljali že v prvem testu megana berline, je ta, v primerjavi s svojim predhodnikom, zrasel v vse smeri, kar se zunanjosti ne pozna toliko kot to, da na zunaj deluje moderno in všečno, na trenutke morda celo vsaj malo tudi avantgardno, a ne izstopa več toliko kot predhodna, druga generacija megana. Zunanja podoba je z oblikovnega stališča prej klasična kot drzna, kar pa ne vpliva, da ta ne bi bila prepoznavna kot tipično »renaultovska«.

Notranjost

Podobna zunanjosti, torej prej moderno klasična kot ekstravagantno drzna, je tudi notranjost. Voznik na prijetno kontuiranih in dovolj dobro nastavljivih, a nekam mehkih sedežih sedi sproščeno, čeprav, če je ta visokorasli, (pre)visoko. Pred seboj zre v najbolj izstopajoč del notranjosti – analogno digitalne merilnike, ki so, kljub popolni asimetriji le-teh, pregledni in ponujajo vrsto informacij. Nekam dolga ročica šeststopenjskega menjalnika sede v roke bolje kot volan, ki je nastavljiv v dveh smereh, a še vedno precej položno nameščen. Armaturna plošča, praktično v celoti povzeta po tisti iz lagune, je pregledno urejena in iz prijetnih materialov, gumbi radijskega sprejemnika in digitalne »klime« so pregledni in takoj razumljivi. Slednja, klimatska naprava namreč, ponuja dva, že vnaprej programirana (hitrostna) režima hlajenja, kar je simpatična podrobnost.

Spredaj je prostora v vse smeri še dovolj, precej drugače pa je zadaj. Kljub večjim zunanjim meram že malenkost nadpovprečno veliki (upravičeno) tožijo predvsem nad premalo prostora za noge. Več ga je v višino in širino, sorazmerno mehki zadnji klopi pa ni v pohvalo niti nizek naslon, sicer pravšnjega naklona. Obenem, že pri vstopanju, moti nizek rob strehe. Zato bo udobno na zadnji klopi le manjšim, ali mlajšim potnikom.

Prtljažnik s 372 litri je v razrednem povprečju, ter pravilnih (beri oglatih) mer, kar prispeva k lažjemu zlaganju prtljage. Kot pri večini vozil tega razreda je nakladalni rob visok. Moč ga je povečati s simetričnim zlaganjem zadnje klopi, a najprej je nujno potrebno prednja sedeža pomakniti naprej. V nasprotnem primeru naprej premaknjeni sedalni del zadnje klopi zadene v naslon prednjih sedežev in tako preprečuje, da bi, s preklopom zadnjega naslonjala, ustvarili ravno površino.

Če so materiali, razen nekaj trde plastike, tu in tam še dovolj kvalitetni, pa je izdelava skrbna.Nekaj malenkosti, ki motijo naštejmo tukaj:v zunanjih ogledalih se »kovinske« obrobe zvočnikov na armaturni plošči nepričakovano in moteče odsevajo, kot pri mnogo vozilih, tudi megane berline ni eden tistih, ki bi z odlagalnimi površinami razvajal, pa tudi notranja osvetlitev je nekam slabotna. Sopotnica je upravičeno komentirala nerazumljivo varčevanje – ogledalci v senčnikih sta neosvetljeni. Omenimo še preglednost, ki je, še posebej nazaj in v stran, (pod)povprečna.

Oprema

Opremi Expression, ki že serijsko vključuje samodejno klimatsko napravo, elektriko za prednji stekli, daljinsko osrednjo ključavnico in zunanji ogledali,tipalo za dež, po višini in v ledvenem delu nastavljiv voznikov sedež, radio s CD-jem, ki zna brati tudi glasbo zapisano v MP3 formatu, ter opremo za varnost, ki med drugimvključuje šest varnostnih blazin in sistem ABS, če omenimo le najpomembnejše, ni kaj (dosti) očitati, razen, kot smo v testnih že omenjali, ESP bi moral biti serijski.

Motor in menjalnik

Tokratnega megana je poganjal močnejši (od obeh) 1,6-litrski »bencinec«, kiz 81 kilovati (110 KM) in 151 Nm navora zadovolji večino potreb, a v ničemer ne izstopa. Tek motorja je miren, zmogljivosti solidne, če ga močno priganjamo, celo več kot to. A to odsvetujemo, saj se nad pet tisočaki ne vrti rad, pa še glasen postane takrat. Dobra aerodinamika omogoča spodobno visoko končno hitrost.

Elastičnost je na račun premišljeno preračunanega šeststopenjskega menjalnika, ki teče gladko, boljša, kot če bi ta imel stopnjo manj, a slabša kot pri primerljivem »dizlu«. Poraba je odvisna od tega, kje bomo največ vozili. V mestu lahko preseže »deset litrov na sto«, precej pod »sedem na sto« bomo težko vozili. Testno povprečje z 8,6 litra na 100 kilometrov je vseeno previsoko.

V vožnji

Kljub družinski naravi vozila je njegovo vzmetenje naravnano bolj togo, kot bi lahko bilo, kar v povezavi z električnim servovolanom, ki je med primerljivimi izdelki podpovprečno komunikativen in prej trd kot ne, pomeni solidno natančnost med ovinki, včasih oteženo manevriranje v mestu (moti že omenjena slaba preglednost vstran in nazaj) in ne večinoma razburljivo vožnjo na regionalki, ali avtocesti. Podvozje in vzmetenje lahko iz ravnotežja spravijo globoke udarne jame, grobi prehodi čez železniške proge, pa tudi na globoke kolesnice na avtocesti, sploh če so te polne vode, se odzove bolj izrazito (beri bolj živčno), kot bi pričakovali. Zavore so dobro odmerljive in se ne utrudijo tudi po večkratnih ostrih zaviranjih.

Pod črto

S trenutno najbolj priljubljenim bencinskim motorjem gnani testni megane berline v ničemer ne izstopa, pa naj bo to v plus ali minus. Ob zelo močni in številni konkurenci v tem razredu pa bi pričakovali več predvsem pri prostornosti na zadnji klopi in v vozni dinamiki, kjer je napredek, v primerjavi s predhodnikom, najmanj opazen. Čeprav prodajne številke (pri nas) morda govorijo drugače, je priljubljenost megana, v primerjavi z nekaterimi nemškimi, pa tudi francoskimi, italijanskimi in japonskimi konkurenti, nekaj, kar ni moč enostavno razložiti.