Renault Megane coupe 1,5 dCi Dynamique

Zunanjost je prava…

Čeprav drži rek, da imajo vsake oči svojega malarja, je precej res, da novi megane coupe, kot večina dvo/trivratnih vozil v prodajnih paletah tega razreda, izstopa po svoji podobi. Ta je opazna, moderna in privlačna. Oblikovalcem je uspelo kreirati vozilo ostrih in »milih« linij obenem. Če spredaj in deloma na zadku pogled ustavljajo mnoge ostre linije, dinamično valovite linije okoli C-stebrička in cele »ritke«, ponujajo smel kontrast mehkobe. Vozilu se dobro poda tudi modna barva karoserije in lahka platišča. Če bi bil že serijsko nekaj milimetrov manj oddaljen od tal, pa bi izgledal še boljše.

Notranjost ne “izstopa”…

Pravilo in ne izjema je, da bolj (ali manj) »dobri« zunanjosti, notranjost ne sledi v enaki ali vsaj podobni meri. Kot da takšno vozilo, dinamično zunaj in znotraj namreč, kupcem ne bi bilo všeč. Zato je coupe znotraj, če odštejemo le ena občutno daljša vrata na boku, ki so mimogrede minus na ozkih parkiriščih, pravzaprav enak kot v petvratnem modelu.

To pomeni, da se na velikih in izdatno nastavljivih sedežih sedi solidno, a (pre)visoko, tudi bočnega oprijema je malo. Predvsem na daljših poteh najbolj občutimo kratko sedalo in to, da so sedeži mehki. Digitalna instrumentna plošča z domiselno integriranim tempomatom in omejevalnikom hitrosti, ki prikazujeta obvestila v obliki zelene ali živordeče črte okrog merilnika hitrosti vnaša svežino, ne pa tudi boljše ergonomije ali berljivosti. Manj kot v prejšnji generaciji položni volan bolje sede v roke, tudi zato, ker je nekaj milimetrov manjšega premera. K ergonomiji pa ne prispeva dolga prestavna ročica dolgi hodov, a zato toliko bolj pametna kartica, ki za odklepanje in zaklepanje vrat, celo za zagon motorja, lahko ostane v žepu. Iz laguneprenešeno in za megane le malenkost spremenjeno sredinsko konzolo zlahka uporabljamo tudi brez branja navodil. Večje mere vozila (dobrih deset centimetrov več v dolžino kot predhodnik in nekaj malega več v širino in tudi v višino) pomenijo, da spredaj tudi dolginom ne bo zmanjkovalo prostora. Nekaj drugače je zadaj. Res je, da so sedeži zadnje klopi enaki tistim v berlineju, kar pomeni, da ob uvidevnih spredaj sedečih dva odrasla sedita še dovolj udobno, a le na krajših vožnjah. Res je tudi, da je kljub solidnemu odmičnemu mehanizmu prednjih sedežev, na zadnjo klop težko priti in da se tam, zaradi zelo visokih avtomobilskih bokov, potniki lahko počutijo ujeti. Ali pa skriti, če hočete. Prostora je več v širino, kot v dolžino in najmanj v višino.

Prtljažnik pri »kupejih« nikoli ni resen prodajni argument. Morda zato (ker je avto kupe) ta (prtljažnik namreč), že »uvodoma« nima kljuke za odpiranje. To pomeni, da bodo prsti umazani, a to ni največja zamera. Večja je, da je vso prtljago treba preložiti čez zelo visok rob ob nakladanju in ob razkladanju spet visoko dvignili iz nizkega dna. A to je pri kupejih praksa in ne izjema. S 344 litri prostornine prtljažnik že v osnovi sprejme precej, nekaj drobnarij lahko pospravimo še, v pod dnom prtljažnika skrit prostor. Povečati ga je moč s podiranje po tretjini deljive zadnje klopi.

Izrazite pohvale kabini »ne moremo peti«, saj ne prinaša nič revolucionarno drugačnega, a razen slabe preglednosti naprej in zelo slabe nazaj, ter že omenjene (in pričakovane) utesnjenosti zadnje klopi, tudi resne graje ne. Izdelava je dobra, izbrani materialipa prijetni na dotik.

Opreme je dovolj

Dovolj opreme za varnost in udobje ponuja že v testnem vozilu vključen paket. Večini, razen morda tistim, ki si želijo vrhunske glasbene zadovoljitve, ali tistim, ki že v tem avtomobilskem razredu (serijsko) pričakujejo najnaprednejše aktivne varnostne pripomočke, kot so dinamični tempomat, ali sistem, ki opozarja na neželeno menjavo voznega pasu, bi moralo biti opreme dovolj.

Motor je umirjeni šparovček

Tudi kupeja je poganjal že v petvratni testni različici predstavljeni, 1,5-litrski dCi. Morda zaradi oblike, morda tudi zaradi malo prevoženih kilometrov testnega primerka, se je njegovih slabih 80 kilovatov in 240 Nm zdelo dovolj, a le za umirjeno vožnjo. Ne pa tudi za dinamiko na cesti. Solidni pospeški, solidna elastičnost kratko »preračunanega« šeststopenjskega menjalnika in dovolj visoka končna hitrost lahko zadovolji večino. Vsem, ki si želite izbruhov moči in navora v nizkih prestavah in enako suverenih pospeševanj pri visokih hitrostih, pa svetujemo, izberite (precej) močnejši dizel. Le včasih malenkost nemiren tek motorja večinoma nadomešča zadušeno »brundanje«, ki tudi pod rdečim poljem na merilniku vrtljajev ne postane preglasno ali moteče. Poraba je lahko ob umirjeni vožnji tudi zelo nizka (manj kot »pet na sto«), testno povprečje z okroglimi »šest na sto« je še vedno zelo ugodno.

V vožnji

Kupe, ki stoji na enakem podvozju in vzmetenju kot limuzina, se tako – zelo podobno kot limuzina, tudi pelje. Nekam togo in na trenutke trdo vzmetenje (ki v kupeju ne moti toliko) ponuja solidno udobno vožnjo. Ob večji dinamiki pa premalo odziven in premalo komunikativen električni servo volan in na trenutke moteče in neudobno poskakovanje čez neravne dele ceste jemlje veselje do takšne vožnje. Pri hitrejši vožnji, sploh po ovinkastih cestah, slaba preglednost (ponovno) moti, takrat si želimo tudi (krajše) prestavne ročice krajših hodov. Zavore so zmogljive, čeprav zaradi močne servoojačanosti, sploh ob odločnih zaviranjih, ne delujejo zmeraj tudi prepričljivo.

Pod črto

Megane coupe vse opravi s svojo obliko. Je dober avtomobil za vsakodnevne vožnje – najbolje pa le para, ki ne pričakuje zmogljivega motorja, razburljive notranjosti, ali sapo jemajoče vozne dinamike. Raje (par namreč) uživa v varčnosti motorja, dobri opremi in tem, da vozi avto, ki (po obliki) izstopa. To testirani coupe ponuja. Več ne. A za mnoge kupce je to dovolj.