Twizy je na pogled eleganten, šarmanten in lahkoten. Med vožnjo pa odločen (do svojih omejitev), a tudi nekoliko robat. Minimalna oprema, maksimalna zabava. Včasih. 🙂
Pozno poletno jutro, nekje v Ljubljani. Veselje z novo igračo, električnim avtomobilom, ki daje vedeti, da smo tukaj in zdaj že v prihodnosti.
Majhen, simpatičen jajček na štirih kolesih, s katerim samozavestno švigam sem in tja, med avtomobili, od semaforja do semaforja, je inženirski prikaz radikalne optimizacije osnovnih potreb po prevozu in minimalne zadovoljive ponudbe.
Nekateri njegove pomanjkljivosti opravičujejo, češ da je pravzaprav hibrid med skuterjem in avtomobilom, a tule nam je jasno, da ga ne moremo meriti le ob boku skuterjev. Če vozi po štirih, parkira po štirih, in se v zavojih ne nagiba … Izzivov v mestnem prometu ima veliko in inženirji v prvi fazi niso reševali vseh.
Šviiiigggg …
Moči v njem je ravno dovolj, da tu in tam dosežem hitrost približno 80 km/h, počutivši se kot kamikaza v polnem naletu na ameriško letalonosilko. In to je močnejša različica – obstaja še taka, omejena na približno 50 km/h, česar zares ne bi želel izkusiti, saj to hitrost pri polni očitam zakonodajalcem že pri omejitvah mopedov, katerih vozniki so v mestih zaradi tega v prometnih konicah pogosto sami sebi največja nevarnost.
Marsikdo debelo zija, tako v avtomobilih na cesti, kot ob cesti, v lokalih, ko zbasan na edini zares kolikor-toliko za silo udoben sedež, skušam dajati vtis ozaveščenega, urbanega, naprednega, okolju prijaznega in racionalnega voznika. Poleti s tem ni problema – v kratkih hlačah, majčki in s sončnimi očali je z njim prav luštno šminkirati.
Družbo mi v tem egotripu dela Twizy Techno 80. Eden drugemu krijeva hrbet in opravičujeva svojo trapavost. Majhen je, na zadnjem sedežu tovorim svoj bojevniški nahrbtnik z vso digitalno ropotijo, potrebno za vsakodnevne delovne in družabne izzive – pa je že skoraj napolnjen. Ob priliki sem šel z njim po malce večji zalogaj špecerije, pa se je skoraj klavrno končalo, ko se je jogurt izmuznil iz vreče s sedeža na tla.
Zanimivo, kako nam pravzaprav prodajajo tehnologijo, ki jo poznamo z igrišča za golf. Električen avtomobilček s streho ter z minimalno opremo.
Oken nimam odprtih, saj jih nima. Prijetno mi pihlja, občasno mi bočni veter naredi blagodejen prepih, ki ga še kako rabim. Zunaj je precej vroče, v avtu brez klime bi se skuhal. Aja, saj res – sem v avtu, brez klime, ampak ni zaprt. Torej se ne bom skuhal. Sem se pa ob neki priliki dobro zmočil, ko me je na poti v službo ujela ploha. Zaščita proti dežju je bila zasilno dobra, da nisem ravno imel mokre glave. Vse drugo pa – odvisno od jakosti in smeri dežja. V lahnem pršcu je bilo še znosno in hvaležen sem bil vsaj za (bolj zasilna) dvižna vrata, ki so povsem na začetku prodaje doplačljiva kot opcija.
Idealna situacija
Vožnja je zabavna, je okreten in lahek, gume dobro držijo, zavija igrivo, zavore so zelo učinkovite. Kar lahko si predstavljam svet, kjer bi se velike štirikolesne letalonosilke (limuzine) in malodane aerodinamični tanki (SUV) umaknili takšnim majhnim, zares osebnim vozilom. Vsak ima svojega, ali takega za 2, saj več ne rabimo. Z omejenim dosegom, tokrat približno 80 kilometrov, ki zadostuje za večino vsakodnevnih voženj – v službo, vrtec, trgovino.
No, v realnosti je občutek na cesti nekoliko manj optimističen. Vsi drugi imajo večje, težje, glasnejše, tudi bolj smrdeče avtomobile. Občasni občutki tesnobe na cesti so sicer hitro zbledeli vsakič, ko sem pripeljal izza vogala na domače dvorišče, podobno vesel, kot kadar se vračam z motorističnih izletov. »Živ sem in vse je okej!«
Kamor gre lahko Tesla, ne more tudi Twizy
Žal torej še nismo tam, kjer se reče »carska prihodnost«. S tem prikazom trendov elektrifikacije se družim bolj kot ne po sili razmer, saj mu želim dati priložnost, da dokaže, kako praktičen postaja svet elektrike. Dejstvo je, da če ima človek do službe kakih 10 kilometrov ali več in ima na poti tja ali nazaj grede vsaj še kakšen opravek, stakne prej ali slej silovito nervozo, ki je pri avtomobilih z motorji na notranje izgorevanje ni.
Rad se spominjam tistega čudaškega tedna, ko sem vsak dan manično računal, kdaj bom moral kam z avtom in premišljeval, kje je primerna polnilnica ter ali bo takrat prosta. K sreči je bila!
Seveda ga lahko udobno napolnimo doma, kar iz električne vtičnice, in to je prav poceni, manj kot evro na »tankanje«. A to traja vsakič nekaj ur in če enkrat pozabiš, ne moreš zjutraj kar na bencinsko črpalko in tam naliti nekaj litrov goriva. Twizy pač sesa počasi … Ideja o polnjenju v službi ali kje v bližini – krasna! A zaenkrat tudi ne preveč praktična. Mimogrede: človek, analfabet, kot sem jaz, in kot bo vsak, ki se bo prvič srečal s takšno tehnologijo, zavije sicer do električne polnilne postaje in se tam navdušeno pripravlja na polnitev, a kaj kmalu lahko ugotoviš, da prav tista polnilna postaja nima edinole takšne vtičnice (klasične šuko), kot jo potrebuješ. Obstajajo namreč postaje s standardnimi in take s hitrimi polnilnimi priklopi, za velike fante z velikimi Teslami.
Ni za avdiofile
Človek bi takole uživantsko brnéč po mestu malce použival v prijetni glasbi, a bi bilo to treba reševati s telefonom in slušalkami, pri čemer bi bilo rokovanje z napravo med vožnjo seveda nezakonito. Če se ne motim, tudi uporaba slušalk ni zakonsko podprta kot ne-nezakonita.
Za ušesa je še bolj neprijetno, ko vozilo dosega svoje najvišje hitrosti. Vse, kar je nad 50 kilometrov na uro, zveni zelo bučno. To ne čudi, saj ni zvočne izolacije od toka zraka in če vas mimogrede opravki zavedejo na obvoznico ali kakšno odprto cesto, je pač treba potrpeti nekaj hrupa, sploh, ko mimo švigajo avtomobili.
Twizy na računovodski mizi
Nakup Twizyja naj bi bil smiselna, racionalna odločitev. A zaenkrat to ni. Tudi če odmislimo slovenske vremenske parametre, ki ga naredijo neuporabnega vsaj polovico leta, in se lotimo predvsem kalkulacije, lahko hitro ugotovimo, da je verjetno zanimiv le najbolj odločnim privržencem novotarij in seveda tistim, ki želijo izstopati – tako ali drugače.
Vozilo v različici Techno 80 je stalo v času testa 8.590 evrov, z doplačilom pomoči pri parkiranju zadaj 180 evrov in zunanjih ogledal v beli barvi in vrat v znesku 690 evrov, z odšteto 3 tisočake vredno subvencijo Ekosklada pa se je merilnik finančnega izdatka ustavil na 6.460 evrov. Takole čez prst porabi na 100 kilometrov za manj kakor 1 evro električne energije, kar znese, pri prevoženih 10.000 kilometrih letno, manj kot 100 evrov za »gorivo«.
A je k temu treba prišteti še strošek najema akumulatorja, ki znaša pri do 7.500 letno prevoženih kilometrih 50 evrov mesečno v obdobju 3 let, torej približno 1.800 evrov za tri leta, 3.600 evrov pa za 6 let. Tako je robati, a simpatični Twizy še vedno v cenovnem rangu najcenejših bencinskih avtomobilov – ki pa jih je treba, roko na srce, vsak mesec napojiti z gorivom za vsaj 50 evrov, pogosteje pa še bistveno več. Iz zgolj finančne perspektive gledano je torej Twizy lahko cenejši. iz perspektive udobja pa ne ponuja niti približno toliko.
Za koga, za kaj?
A pod črto lahko rečemo – pozabite kalkulacije, pozabite zgornji tekst. Twizyja ne bodo kupovali študentje, niti družinski očetje. Najpogosteje ga bomo videli bodisi v službi dostavljavcev v mestnih središčih (različica Cargo), pa v toplih turističnih središčih, kjer se bodo z njim prevažale nasmejane damice, in v kakšni garaži igrivega vaškega podjetnika, ali pa celo v rokah marketinškega guruja (ki bo imel na roki tudi najnovejšo uro Apple Watch ali kaj podobnega).
Twizy je namreč najbolj uporaben za občasno zabavo ter tam, kjer bencinarji, naftarji in druge prdulje nimajo dostopa – bodisi zaradi hrupa, ki ga povzročajo, ali pa zaradi izpuhov. Ali pa, ker niso dovolj kul!
Vijugal: Simon Ručigaj. Fotografiral: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen