Seat Ibiza 1.4 16V Stylance

Tako je sveža fabia zapeljala na cesto pred dobrim letom dni, polo se bo predstavil prvič na ženevskem salonu marca prihodnje leto, kot tople žemljice sveža pa je nova ibiza, ki smo jo imeli na testu v različici z bencinskim motorjem 1.4.

S sredine ponudbe

Moramo reči, da nas je motor, ki ga na papirju ne razganja od moči v praksi pozitivno presenetil. Njegovih 63 kilovatov moči in 130 Nm navora ne obljublja veliko, a zato v območju do hitrosti okoli 100 km/h prepriča z uporabno prožnostjo in poskočnostjo, ki mu zagotavlja držanje stika z ostalim prometom. Preko tega praga »bolečine« pa je treba 1,4-litrski mlinček v nosu izdatneje priganjati in vrteti v najvišje dovoljene vrtljaje, saj ima takrat konjenica v nosu za prehitevanje, ali ko je izdatneje obremenjen s potniki in prtljago kar dosti dela s pospeševanjem dobro tono težke ibize.

Zgledno žejen

Kljub temu, da je bil opremljen z mehko tekočim in po potrebi tudi hitrim, a samo petstopenjskim menjalnikom, pa je postregel z zgledno žejo, saj se je v povprečju zadovoljil z ugodnimi 7,8 litri neosvinčenega bencina na sto prevoženih kilometrov poti, ob izdatnem priganjanju avta je njegova žeja narasla v območje še vedno desetih litrov, medtem ko se je ob varčni vožnji odžejal že tudi s 4,8 stokilometrskimi litri goriva.

Znosno trd

Seat svoje avte promovira s sloganom »Auto emocion« kar bi po slovensko pomenilo nekako »avtomobilska čustva«. Med dejavnike, ki sprožajo čustva v vozniku nedvomno spadajo vozne lastnosti in dinamika vožnje avta, ki jo v največji meri zaznamujeta pogonski motor in podvozje. Voznik v ibizi 1.4 16V sicer ne bo imel ravno pogosto potnih rok, saj motor z omejeno konjenico, »pokrije« samo osnovne potrebe po poganjanju avta, za vse ostalo pa bo treba kaj več kilovatov in »njutnov« v nosu. Na drugi strani zaznamuje ibizo podvozje z rahlo nadpovprečno togostjo, ki do zadnjic potnikov »uspešno« prenese večino cestnih neravnin, kar se seveda odraža na udobju vožnje. Kljub temu slednje še ni tako zelo naporno, da bi ga uvrstli v kategorijo neudobje, a vendarle vsakomur, ki mu je ljubše udobje kot dinamika bolj toge vožnje z avtom priporočamo, da se odloči za kateri drug bolj udobno naravnan primerek iz tega avtomobilskega razreda.

Mini audi?

V kabini so seati v zadnjem času začeli postajati vedno bolj podobni prestižnejšim audijem. No, v redu, kakovost uporabljenih materialov še zdaleč ni na enaki ravni, žlahtnost tudi ne, so pa zato malenkosti, ki vlečejo nekaj vzporednic na izdelke iz Ingolstadta.

Tu je recimo rdeče bela razvestljava, ki nezmotljivo spominja na tisto v audijih, v ibizo pa so vgradili tudi prvi zametek MMI-ja, ki pa žal, po našem mnjenu, ni najbolj uspel projekt. V bistvugre zaza nov način uporabe radijskega sprejemnika, ki nima več klasičnih tipk za priklic shranjenih postaj, temveč mora voznik za priklic določene postaje izvesti naslednji zamuden postopek. Najprej mora ob od gumbu za nastavljanje glasnosti pritisniti na tipko za izbiranje med shranjenimi postajami, nato se z gumbom za glasnost »zavrti« na željeno postajo in slednjo potrdi s pritiskom na ta isti gumb. Zadeva se v praksi izkaže za motečo, saj treba za vsako menjavanje shranjene postaje ponoviti celoten postopek izbiranja-sukanja-potrjevanja, ki se izkaže za zamudno in nepotrebno. Pri tem kaj dosti ne pomaga niti obvolanska ročica, s katero se lahko voznik z vrtljivim gumbom sprehaja samo skozi radijskemu sprejemniku vse v tistem trenutku dosegljive postaje ne pa tudi skozi shranjene postaje.

Daljša in prostornejša

Z izjemo tega »mikro MMI« vrste upravljanja radia pa ibizo zaznamuje dobra splošna ergonomija in dobra ergonomija sedenja, kjer si bo voznik z izdatno nastavljivim volanskim obročem in sedežem z lahkoto nastavil želeni položaj. Voznik in sovoznik bosta takoj opazila tudi dobro bočno oprijemljivost sedežev, centimetrsko zadostnost v vse smeri, povprečno založenost z odlagalnimi prostori, voznik pa tudi prekomerno odsevanje armaturne plošče v vetrobranski šipi, kjer še posebej izstopa točno v njegovem vidnem polju »postavljen« odsev srebrno obarvanega nadstreška merilnikov.

Na drugi vrsti sedežev bo zmanjkalo prostora za glave več kot 1,75 metra visokih posameznikov, medtem ko je za njihova kolena za ta razred še kar dobro poskrbljeno. Seveda čudežev kljub temu ne gre pričakovati, saj je šla večina 75-milimetrskega prirastka ibizine karoserije v dolžino glede na predhodnico večinoma v prednji in zadnji previs avta, le v vzdolžne centimetre na zadnji klopi bolj malo (medosje je v primerjavi s predhodnico daljše samo zadevet mm), a napredek kljub temu je zaznaven in dobrodošel. Nas je pa na zadnji klopi zmotilo pomanjkanje odlagalnih predalov, saj razen v žepa na hrbtiščih naslonov prednjih sedežev tam potniki ne morejo odložiti morebitnih drobnarij nikamor.

Za konec

Seat je z ibizo predstavil njihovo predstavo manjšega mestnega avta, ki naj bi uporabnike »oskrboval« z obilico čustev. Glede na preizkušeno, mirne vesti trdimo, da slednja v različici z motorjem 1.4 16V čustev povezanih recimo s potnimi rokami, povečanim srčnim impulzom in tlakom ne bo zmogla kaj dosti vzbuditi. Za to je namreč kljub zanesljivemu podvozju 63-kilovaten motorček preprosto premalo zmogljiv. Iz tega razloga svetujemo vsem, ki iščejo kaj več od avta kot samo novo prevozno sredstvo za prevoz iz točke A v točko B, da počakajo na kakšno cupro ali vsaj ibizo FR z recimo malo bolj navitim TSI motorjem, ki se bo s časom nedvomno pridružil ibizini ponudbi.