Škoda Yeti 2,0 TDI 4×4 Experience

Zabaven, s svojstvenim slogom

Yetijeva silhueta spominja na roomsterja, a glavne lastnosti njegove podobe nakazujejo na bolj razigran značaj in predvsem to, da si upa tudi s ceste. Glavna oblikovna posebnost sta gotovo okrogla žarometa, ki se stikata z bolj klasičnima pravokotnima in opravljata nalogo dnevnih in smernih luči. Željo po avanturah pa kažejo 18-centimetrska oddaljenost od tal, srebrne zaščite na odbijačih iz temne plastike, velika ohišja koles in 17-palčna platišča iz lahke litine. Ob džipovsko oglati obliki, karoserijo odlikujejo tudi v bleščeče črno barvo odeti A,C in D stebrički, ki ob pogledu s strani v zadnjem delu uspešno ustvarjajo videz dolge neprekinjene steklene površine.

Kakovost in prilagodljivost sta na prvem mestu

Škoda je že z aktualnim modelom octavie, zlasti pa s superbom dokazala, da se lahko po kakovosti materialov in izdelave notranjosti svojih avtomobilov kosa z bolj zvenečimi znamkami v VAG-ovem koncernu. Tako tudi v yetiju najdemo kakovostno in na otip prijetno plastiko ter druge materiale, ki delujejo trpežno in ne napovedujejo nadležnega škripanja pri daljši uporabi. Armaturna plošča sicer ne predstavlja posebnega oblikovalskega presežka, saj so njene linije precej enostavne, jo pa zato odlikuje nemška urejenost in logična razporeditev stikal. V skladu z njegovim terenskim značajem se v yetiju sedi nekoliko višje in bolj pokončno kot v drugih škodah. Zaradi tega, kljub izdatni nastavljivosti sedeža, idealen položaj za volanom ni povsem samoumeven. Nas sta zmotili predvsem oddaljenost pedal in položaj prestavne ročice, ki je nameščena malce prenizko. Tako kot spredaj imajo tudi potniki v drugi vrsti dovolj prostora za noge in za glavo, saj je streha ravna vse do pokončnega zadnjega stekla.

S prtljažnim prostorom se yeti ne more ravno bahati, saj ta v osnovni postavitvi meri dobrih 400 litrov, v primeru, da ne zaupamo kompletu za popravilo pnevmatik pa bo, tako kot pri testnem primerku, v njem našlo prostor rezervno kolo, ki očitno zmanjša njegovo višino in posledično tudi uporabnost. Po drugi strani mu v prid štejemo sistem vzdolžnega pomika in zlaganja zadnjih sedežev (le hrbtnih naslonjal ali celih sedežev), s čimer pridobimo do 1.760 litrov prostora, a le v primeru, da nimamo kandidatov za vožnjo v drugi vrsti.

Preverjeni turbodizel

Na motornem področju yeti ne prinaša posebnih novosti, zlasti če se odločite za dizla. Testni avto je poganjal poznani dvolitrski TDI z vbrizgom goriva preko skupnega voda in filtrom sajstih delcev, ki razvije 103 kilovate (140 KM). Motor je sicer bolj kultiviran od predhodnikov, opremljenih s sistemom tlačilka–šoba in omogoča prijetno zvezno pospeševanje. Kljub temu je precej zaspan pod 2.000 vrtljaji in zato, da ne bi »crknil« pri speljevanju zahteva odločnejši pritisk na plin. Ročni šeststopenjski menjalnik ima dobro preračunana prestavna razmerja, odlikujejo pa ga kratki in natančni hodi prestavne ročice, ki ji lahko očitamo le že omenjeno (pre)nizko namestitev.

Za asfalt in brezpotja

Srce yetijevega vsekolesnega pogona je večlamelna Haldexova sklopka četrte generacije, ki skrbi, da se navor prenaša na vsa štiri kolesa. V normalnih pogojih je skoraj ves navor namenjen sprednjemu kolesnemu paru, po potrebi pa se do 90 odstotkov le-tega prenese tudi na zadnji kolesi. Pri izvencestnih avanturah yeti, poleg prednosti štirikolesnega pogona, ponuja tudi pomočnika za nadzorovani spust, ki za varno spuščanje po strmih pobočjih ohranja enakomerno hitrost in preprečuje blokiranje koles. Pred spustom mora voznik le pritisniti na gumb na sredinski konzoli in prestaviti v prosti tek, elektronika pa poskrbi, da avto s hitrostjo dva kilometra na uro varno prileze v dolino. Med praktičnimi pomagali, ki jih premore Škodin »kosmatinec« moramo izpostaviti tudi sistem za pomoč pri speljevanju v klanec, ki znatno prispeva k varnosti in udobju tako na asfaltu kot na terenu.

Kljub naštetim terenskim sposobnostim, razmeroma trdo nastavljeno podvozje kaže na to, da je yeti predvsem cestni avtomobil, ki se dobro znajde tudi na od človeka manj obdelanih površinah. Za gladke asfaltne ceste, tudi za hitrejšo vožnjo je trdota ravno pravšnja, medtem ko si bo na kolovozih in manj utrjenem terenu marsikdo zaželel bolj učinkovito blaženje.

Bogata oprema se pozna na ceni

Osnovnega, dvokolesno gnanega yetija si je moč omisliti že za slabih 17 tisočakov, a štirikolesni pogon in drugi najmočnejši dizel v ponudbi poneseta ceno čez mejo ne več tako ugodnih 25.000 evrov. Če ob tem izberemo še najbogatejši paket opreme Experience, nad katerim se res ne moremo pritoževati, saj , poleg glavnih varnostnih sistemov in elektrifikacije, vključuje še sistem za pomoč pri speljevanju v klanec, dvopodročno samodejno klimatsko napravo, tempomat, meglenki s smerno funkcijo, bi-ksenonska žarometa in 17-palčna platišča iz lahke litine, pa moramo dodati še dobrih 1.300 evrov. Z nekaj dodatki, kot so rezervno kolo, izolacijsko steklo in kovinska barva na koncu pristanemo na dobrih 27 tisočakih, ob katerih se pred končno odločitvijo zdi smiselno dobro pregledati in preučiti tudi, kaj ponuja primerljiva konkurenca.

Za konec

Yeti je zelo kakovosten avtomobil, ki dokazuje, da si Škoda, kljub očitno »češkemu« imenu zasluži prostor med renomiranimi znamkami iz pregovorno kapitalističnih dežel. Kot naročen je za vse tiste, ki aktivno preživljajo prosti čas, ali pa si le želijo imeti zanesljiv avtomobil tudi v malce bolj zahtevnih razmerah, obenem pa se ne nočejo ukvarjati s potratnostjo resnejših športnih terencev. Žal pa so nemški lastniki kakovosti in uporabnosti postavili ceno, ki znamki ne daje več konkurenčne prednosti, ki jo je imela na začetku svojega preporoda.