Subaru Forester 2,0 D X

Morda so prvi foresterji res še izgledali zgolj kot napihnjeni štirikolesni kombiji, katerim bi le stežka prisodili oznako »terenski«, dočimer je tretja generacija modela občutno bolj resen terenski avto. Velika oddaljenost od tal, drzna pojava, katero velika odprtina za zajemanje zraka za motor, zaščita podvozja spredaj in zadaj, navsezadnje po ena izpušna cev na stran na zadku, le še poudarjajo. Dodatni centimetri v višino in širino se, v primerjavi s prejšnjo generacijo, sicer ne opazijo takoj, a pripomorejo k skladnosti in simpatičnosti.

Notranjost Porast v višino in širino najbolj občutijo potniki v kabini. Spredaj je občutek zračnosti velik, sorazmerno ozki strešni stebrički in veliko steklenih površin občutek prostora še povečajo. Na udobnih in velikih sedežih spredaj se sedi dobro, zaradi izdatne nastavljivosti bodo še tako različno rasli potniki gotovo našli udoben položaj za vožnjo. Armaturna plošča in sredinska konzola sta pregledni, prečiščeni in nobenega vzroka ni, da se, tudi brez branja navodil, ne bi »znašli«. Tukaj se morda še najbolj pozna »prava« narava vozila – namreč, da ta ni namenjen postavljanju in razvajanju, temveč delu, učinkovitosti in robustnosti.

Foresterja je moč kupiti z dvema paketoma opreme. Na testu smo imeli skromnejšo opremljeno različico, ki ponuja danes samoumevne dodatke za varnost in udobje, od »bonbončkov« pa le gretje sedežev. Tudi bogatejša oprema XS ne prinaša danes pogosto želenega (vrhunskega) udobja, a Subaru očitno stavi na druge adute.

Motor in menjalnik

Eden teh je gotovo novi – prvi bokserski turbodizel na svetu. Enak motor smo pohvalili v pred kratkim testirani imprezi. Tudi tukaj hvalimo kultiviranost teka, suvereno in zvezno podajanje moči brez nenadnih »izbruhov« in navsezadnje spodobno porabo goriva. Res pa je, da dvolitrski bokser iz najnižjih vrtljajev, a le včasih, kar ni povsem razumljivo, nekam »počasi spleza«, česar ne moremo pripisati (preveliki)masi – forester je namreč le dobrih 100 kg težji od impreze. Dobrih 11 sekund pospeška do 100 km/h in blizu 190 km/h končne hitrosti je večinoma dovolj, res pa je, da je za te vrednosti treba zavrteti motor do rdečega polja, česar se ne brani. Takrat je značilen bokserski zvok, pa čeprav z dizelskim prizvokom, najlepši. Elastičnost je solidna, a šesta prestava je namenjena predvsem varčevanju. Za več dinamike je tako potrebnega tudi nekaj več pretikanja. Takrat, sorazmerno počasen in trd šeststopenjski menjalnik in nikakor mehka sklopka najbolj moti – a to je del narave vozila in je potrebno vzeti v zakup.

V vožnji

To povsem zaznamuje pregovorno vrhunski stalni, simetrični štirikolesni pogon, s katerim se Subaru ločuje od konkurentov. Za še več oprijema koles Subaru uporablja samozaporni sredinski diferencial, ki, glede na različnost vrtenja osi, brezstopenjsko dozira (trdnost) povezave med osema. In čeprav, pri dizelskim motorjih, baje zaradi obilice navora, tako vsaj razlagajo pri Subaruju, ni reduktorja, je forester lahko resen »plezalec«. Pripeljemo se lahko tudi tja, kamor običajno hodimo peš. Ne ustraši se niti bolj grobih terenov ali blata, suveren je tudi na strmejših spustih, a omejitve vseeno pozna – oddaljenost od tal je kljub poudarjenosti (na terenu) le povprečna, pnevmatike so ravno tako le pogojno terenske.

Če blesti na terenu, pa na asfaltu štirikolesni pogon včasih preseneti. Sorazmerno neposreden in lahek a dovolj natančen volan omogoča tudi hitrejšo vožnjo po ovinkih. Težava je drugje – včasih, ob prevelikih vstopnih hitrostih v ovinek, nastopi podkrmarjenje – odnašanje preko prednjih koles, včasih prekrmarjenje – odnašanje zadka. Še več nemira vnese (v takšnih primerih) groba uporaba plina ali zavore – vozilo lahko že precej odnese iz smeri, preden se učinkovito vmeša ESP. Delno gre vzrok temu nepredvidljivemu »obnašanju« iskati v sorazmerno mehko nastavljenem vzmetenju, kar je dobrodošlo predvsem na terenu, a dviguje raven udobja tudi pri običajni vožnji (po asfaltu). Kljub prevladujoči mehkobi grobost vožnje preko globokih odtočnih jaškov ostaja in ne da se povsem pozabiti, da forester ni uglajena limuzina. Nekaj graje si zaslužijo zavore – tako zaradi sorazmerno »mlahavega« občutka na pedalu, sploh ob ostrem zaviranju, kot zaradi zgodnjega »popuščanja« učinka po nekaj zaporednih močnih pojemkih. Še to – če že pri povprečno hitrih avtocestnih vožnjah trušč motorja preglasijo drugi šumi pa ti, šumi namreč, ob visokih hitrostih negativno vplivajo na hrup v kabini.

Pod črto

Forester ima za današnji čas redek karakter. Je nekam manj uglajeni terenec, ki izven urejenih cest navdušuje z uporabnostjo in robustnostjo. Razvaja s prostorom, udobjem v vseh režimih vožnje in z varčnim, zmogljivim in kultiviranim dizelskim motorjem. Ne čudi, da ga hvalijo in v zvezde kujejo vsi, ki od vozila pričakujejo predvsem to, so pa občutno manj občutljivi na zadnje krike mode v oblikovanju (notranjosti), ter ne zahtevajo prav vsega, kar zna avtomobilska industrija ponuditi za razvajanje v vožnji. Tradicionalnost v dobre pomenu besede, se sorazmerno drago plača.