Volkswagen Scirocco 2,0 TSI DSG

Uvodna razmišljanja

Ob ponovni obuditvi scirocca se povprečnemu poznavalcu avtomobilov (gotovo lahko) zastavi vprašanje, ali dve; recimo, ali bo (tudi) aktualni scirocco šel po relativno neuspešni poti ponovno obujenega beetla (včasih sila uspešnega hrošča); in ali je res mogoče z predelavo (konfekcijskega) golfa in vgradnjo komponent iz drugih modelov znamke, ob veliko spretnosti, izdelati avto »za dušo«? Na zunaj je zelo dober, ni pa iroc…

Študija iroc, ki je bila napoved scirocca, je bila res drzna in (usodno) privlačna. Če smo subjektivni, scirocco je »samo« privlačen. Tovrstni avtomobili pač morajo v polnosti izkazovati drznost, moč, samovoljo, športnost. Scirocco izkazuje vse to, a ne v polnosti. Kakorkoli, pogled nanj vseeno navduši, pa naj si ogledujemo njegov nizki prednji del, bok ali zadek. Spredaj navduši z ozko črno masko, temnim satovjem pod njo in parom »napadajočih« prednjih luči. Pogledi proti zadku se vedno znova ustavljajo na zapeljivo dvigajočih se linijah, skoraj organskih razširitvah pragov, celo na sorazmerno majhni potniški kabini z majhnimi stekli. Ta se skoraj čutno pne proti strmo odrezanemu, nesramno širokemu zadku, ki je najbolj kontroverzen del vozila. Vozilo kar kliče po vožnji tudi zaradi nizke nasajenosti nad tlemi, velikih platišč in zatemnjenih bočnih stekel.

Notranjost je…odlična in razočaranje obenem

Pri VW so z zunanjostjo ustvarili velika pričakovanja, pa jih notranjost ne izpolni. Razen podrobnosti, npr. drugačnih ročajev na vratih, je ta namreč kopija tiste iz eosa. Scirocco bi si »zaslužil« bolj samosvojo! Vseeno, sedeži so odlični, izdatno nastavljivi in športno oprijemljivi. Položaj za velikopotezno nastavljivim in spodaj odrezanim volanom je dober – športen, sedi se nizko. Vsem do 190 cm v višino se spredaj nad pomanjkanjem prostora ni moč pritoževati. Instrumentna plošča je pregledna, (na srečo) nič več modro osvetljena, a prav nič športna, (spet) le kopija tiste iz eosa. Sredinska konzola je logično urejena, upravljanje vzvodom zmogljive klimatske naprave ali še bolj napredne multimedijske, kar preko dotika zaslona, je intuitivno in praktično.

Za lažji dostop do zadnjih sedežev, kljub odličnemu sistemu pomika prednjih, ni nič kaj lahkotno priti. Ko smo enkrat tam, je prostora dovolj le za tiste pod »stoosemdeset«. Zaradi nizke strehe in širokih bokov se pač »plača davek« v višino in širino.

Prtljažnik ni mesto, kjer bi kupeji blesteli, a, če zanemarijo ozko odprtino in visok rob, je moč prepeljati tudi več kot le manjši nakup. S podiranjem naslonjal zadnjih sedežev lahko prostornino povečamo na dovolj prostornih 755 litrov. Škoda, da je prtljažni prostor moč odpreti le s pritiskom na stikalo v vozilu ali na ključih.

Pohvalno je, da je izdelava zelo natančna, materiali kvalitetni in da je preglednost, vsaj naprej dobra, za vzvratno vožnjo in natančna parkiranja pa so, zaradi majhnega zadnjega stekla in širokih C-stebričkov, parkirni senzorji zadaj nuja. To, da scirocco ponuja premalo odlagalnih površin, pa je danes žal hiba mnogo vozil, ne samo »kupejev«.

Vse »fino« je za doplačilo

Kot je danes v navadi, je za vse napredne tehnične rešitve, tiste za udobje in nemalokrat tudi tiste za varnost potrebno doplačati. Scirocco ni izjema, mi pa menimo, da bi vsaj katera izmed naštetih vsebin, npr. tempomat, parkirni senzorji, ali samodejna klimatska naprava morda še večfunkcijski trikraki volan s tipkami za upravljanje multimedijskega sistema, lahko bil na voljo že serijsko. Testni primerek je vseboval še najboljši multimedijski sistem s 30 GB trdim diskom, možnostjo predvajanja DVD-jev, navigacijo, branjem spominskih kartic, povezavo Bluetooth, povezljivostjo s perifernimi napravami, zaslonom na dotik, športne usnjene sedeže, DSG menjalnik z možnostjo upravljanja na volanu, zatemnjena stranska stekla, dinamično uravnavanje podvozja DCC, že omenjena aluminijasta platišča in še bi lahko naštevali. Le panoramsko strežno okno se zdi omejene uporabnosti. »Dvanula turbo« in DSG sta odličen par

Iz ostalih hišnih modelov poznani dvolitrski prisilno polnjeni štirivaljnik z nekaj pod 150 kilovati – po domače »dvesto konji«, manj kot 1,3 tone težko vozilo premika suvereno in z veliko lahkoto. Tudi zaradi veliko navora (280 Nm), ki je na voljo že pri 1.750 vrt/min, motor suvereno vleče že praktično malenkost nad prostim tekom, je zelo odziven in se rad vrti. Prvič se razživi nekaj nad 2.000 vrt/min, ovčjo preobleko pa v celoti odvrže nad 4.000 vrtljaji, ko drzno pograbi in bliskovito »oddirja« proti omejevalniku pri 6.800 vrt/min. Skladno z vrtljaji spreminja tudi zvočno kuliso, pri čemer pa bobnenje iz izpušne cevi žal ostaja bolj na civilni, kot športni strani. Že pregovorno dobri DSG ima s tem motorjem šest stopenj (z 1,4-litrskim TSI-jem, z 118 kilovati celo sedem). Na voljo sta dva programa samodejnega pretikanja – običajni (bolj varčen) in športni, ki bolj »drži motor« v vrtljajih in zagotavlja še večjo poskočnost ter dva načina delovanja – samodejni ali ročni. Menjalnik se z motorjem odlično razume in čeprav že v samodejnem režimu praktično zmeraj »zadane prestavo«, smo večino testa sami upravljali s prestavami preko »ušesc« na volanu. Še poraba? Povsem odvisna od zahtev voznika, kar v praksi pomeni med manj kot sedem in blizu »dvajset na sto«. Testno povprečje z okroglimi deset na sto je glede na način odpeljanega test, ugodno.

V vožnji je… perfekten

Scirocco so postavili na podvozje golfa, a spremenili nastavitve vzmetenja, blaženja, vgradili trše stabilizatorje in razširili koloteka. Če vemo še, da je avto daljši, a opazno nižji in lažji, dobimo osnovo, ki veliko obeta. Praksa to povsem potrdi, a začnimo na začetku. Sistem dinamičnega uravnavanje podvozja DCC, ki ima tri stopnje (normal, comfort in sport) in vpliva na trdoto blaženja, odzivnost stopalke za plin in (ne)posrednost volana svojo nalogo opravlja na moč zgledno. Nezahtevni vozniki bodo verjetno vozili v »režimu« comfort in samodejnem načinu menjalnika in hvalili dober kompromis med udobjem in vozno dinamiko, ambicioznejši v režimu normal, morda s športnim načinom delovanja in soglašali, da avto v celoti sledi njihovim zahtevam. Tista prava zabava pa nastopi, ko pretikamo ročno, preko »ušesc« na volanu, podvozje pa imamo na režimu sport. Stopalka za plin in volan sta takrat najbolj odzivna, nagibanja je najmanj. Takrat vožnja vedno znova privabi nasmeh na usta, ko se znova in znova ponavljajočega se ritma ne naveličamo, verjemite. Takole (nekako) gre: vozimo, nato pa (pravzaprav tudi brez posebnega razloga,) hitro dvakrat »potegnemo« levi »uhelj«, prestavimo »za dve navzdol« in »pohodimo« plin. Po prehitevanju, ali drzno odpeljanem ovinku ponovno »potegnemo« desni »uhelj«, prestavimo navzgor, iz izpuha na rahlo poči in spet polni plin. In že je pred nami nov ovinek ali počasnejše vozilo. Zato, drastično po zavori, spet dvakrat poteg za levi uhelj in.. Kako gre dalje, že poznate, mar ne? Pri takšni vožnji bo le najbolj zagnane motilo dejstvo, da serijskega sistema ESP ni moč povsem izključiti in da tudi 18-palčna kolesa niso vedno dovolj, da vedno prenesejo vso moč na cesto. Avto tudi ob največjih zahtevah ostaja zgledno vodljiv, meja zdrsa so višje, kot si drzne poizkusiti večina. Tudi zelo pozna zaviranja pred ovinkom ravnotežja ne porušijo, na preveč hitrosti v ovinku pa scirocco opozorili z nadzorovanim zdrsom prednjega dela. Takrat je dovolj, da odvzamemo plin. Zavore se ne utrudijo in svoje delo opravljajo zanesljivo.

Pod črto

Scirocco je atraktivno oblikovan avtomobil, ki z dobro premišljeno prilagoditvijo »konfekcijske« tehnike ponovno prinaša močan veter v nišni avtomobilski razred, kjer se bolj kot z glavo in razumom, kupuje s srcem in čustvi. Če nič športna notranjost prav močno na prodajne številke ne bo vplivala pa cena (vsaj testnega primerka), vseeno lahko. Še naš odgovor na vprašanji iz uvoda in to le na drugega, saj na prvega odgovora ne poznamo. Z eno besedo: lahko.