Volvo V70 D5 Geartronic Summum

Volvo V70 je klasični, prej oglati kot ne, a sodobni (skandinavski) karavan, ki v novi generaciji le malenkost, a to pravzaprav povsod, izboljšuje tisto, kar smo poznali že pri prejšnjem modelu. To pomeni troje: da je takoj, tudi zaradi oglatega zadka, s skoraj navpičnim zadnjim steklom, ki pa ne deluje nemoderno, prepoznaven kot Volvo, da »v svet zre« odločno in z veliko motorno masko s tovarniškim logom na njej tudi malce bahavo in da bočna linija, z velikimi stekli in le nekaj valovitimi linijami, spretno prikriva velikost vozila in notranjo prostornost. Zdi se, da odločna in nezmotljiva zunanja podoba vozila, pa čeprav bolj prikrito kot nekoč, poudarja solidnost, pregovorno varnost in veliko prostornost.

Notranjost je (švedsko) urejena, prostorna in »prijazna« do vseh…

Skandinavsko minimalističen način ureditve notranjosti gre le hvaliti. Merilniki so odlično berljivi in z informacijami, ki se vam prikažejo (samo) takrat, ko je to potrebno. Sredinska konzola z nekaj preskromnim multimedijskim ekranom na vrhu, s svojo tanko obliko navdušuje in čeprav ozaljšana z vrsto gumbov in vzvodov, deluje pregledno in urejeno.

Vozniku bo v pomoč prijetno odebeljen, a ne najmanjši volan, opremljen z vrsto dodatnih stikal. Izdaten pomik volana po višini in dolžini ter zares izdatno (električno) nastavljivi sedeži pokrivajo potrebe zelo različno raslih voznikov. A teh, sedežev namreč, ni moč v celoti pohvaliti – ti ne objamejo telesa več tako odločno kot nekoč, to pa, ob drsečem usnju še dodatno negativno vpliva na oprijem telesa. In pravzaprav škoda je, da tudi v najnižjem položaju sedimo spredaj še vedno malenkost previsoko.

Zadaj v prostornosti in skrbi do podrobnosti uživata vsaj dva, če so potniki nekaj manj razvajeni, pa tudi trije (odrasli) potniki. Prostora je v vse smeri dovolj, največ v višino. Tukaj manjša oprijemljivost usnja na sedežih nima takšne vloge, precej bolj pa to, da so ti zares izdatno oblazinjeni in da je potnikom na voljo vrsta dodatkov, npr. dodatni zračniki za dovod svežega zraka, v B-stebričku, številne odlagalne površine, izdatna opremljenost z bralnimi lučkami in samostojna (doplačljiva) avdio komponenta na koncu sredinske konzole. Najmlajšim po meri so v sedala zadnjih sedežev integrirani otroški sedeži.

Povsem zadaj je razkošja enako mnogo. Poleg prostornosti prtljažniške odlike izboljšuje še mnogo podrobnosti – med njimi pokrov, skrit v dnu prtljažnika, ki v pokončnem položaju z elastičnim trakom onemogoča vrečkam, da bi se kotalile po prtljažniku. Tukaj je še dvojno dno, ki skriva premišljeno zasnovane prekate, kamor pospravimo obvezno opremo, serijsko zaščitno mrežo in še kaj. Prostor lahko še pridobimo s preprostim, asimetričnim zlaganjem naslonjala zadnje klopi. Uporabniku zelo prijazna so tudi prtljažna vrata. Ta so (proti doplačilu) električno pomična, kar ob polnih rokah vrečk pride še kako prav.

V testno knjižico smo zapisali tudi pozornost do podrobnosti pri obdelavi materialov in odlično zvočno izolacijo kabine.

Oprema in tehnični bonbončki…

Summum pomeni goro opreme, a poleg tiste (pričakovane) za udobje navdušijo predvsem tehnološke naprednosti za pasivno in aktivno varnost potnikov. Če odmislimo serijske sisteme ABS in DSTC ter vrsto zračnih varnostnih blazin, sem sodijo: aktivni žarometi, aktivni tempomat (nad 30 km/h), opozorilnik nenamerne spremembe voznega pasu, opozorilnik mrtvih kotov (BLIS) in varnostne razdalje integriran v zunanji ogledali ter navsezadnje, pametni ključ.

Vsa varnostna oprema deluje prepričljivo, a zahteva nekaj prilagajanja. Mnogi, tudi novinarski kolegi včasih upravičeno postavljajo vprašanje, ali pogosto utripanje sistema BLIS, zvočno opozarjanje na nenamerno prevoženo sredinsko črto voznega pasu, ali celo divje, zvočno-svetlobno opozorilo, če se spredaj vozečemu vozilu preveč približamo, prej ne strašijo voznika in odvračajo pozornost. Odgovora na to nimamo enoznačnega, je pa sisteme moč tudi izklopiti.

Vozniku prijazen je tudi t.i. pametni ključ, ki omogoča zagon motorja brez kontakta, a bolj kot to navduši, da si zapomni nastavitve zunanjih ogledal in voznikovega sedeža, če je ta, kot je bil v testnem volvu, električno pomičen.

Dober motor, lagoden menjalnik

Testnega volva je poganjal zmogljivi turbodizelski petvaljnik, ki zmore 136 kilovatov (185 KM) in 400 Nm navora. Moči in predvsem navora je dovolj, a ob predpostavki, da od takšnega volva ne pričakujete drznih pospeškov ali izredno visokih končnih hitrosti. Motor deluje najbolj prepričljivo v spodnjem in srednjem območju motornih vrtljajev, v celotnem območju ponuja dobro kultiviranost, uporabno odzivnost ter omogoča tudi za odločnejša pospeševanja. Nekaj iskrivosti vzame šeststopenjski samodejni menjalnik z možnostjo ročnega pretikanja. Ta deluje mehko in odzivno, a samo do tja, kjer od »njega« ne zahtevamo posebej bliskovitih reakcij (ne pomaga niti ročni način). Poraba ob ne prav majhni masi vozila ter nič kaj šibkemu motorju, ostaja še na sprejemljivi ravni.

V vožnji

Testni V70 je imel polaktivno vzmetenje s tremi vnaprej določenimi režimi delovanja blažilnikov. Ob predpostavki o naravi vozila, pa tudi če to odmislimo, vseeno menimo, da je najbolj uporaben režim – režim comfort. Ta se vozilu poda, saj s športnostjo, vsaj testni V70, nima kaj veliko skupnega. Tudi, če uporabimo najboljtogo, tretjo stopnjo nastavitve – t.i. športni program delovanja. To pa zato, ker volan, še naprej ostaja premehak in premalo komunikativen za ostro dinamično vožnjo in ker mehkobo blaženja ter predvidljivo in vedno varno lego vozila takrat zamenja precej sunkovito in trdo, z občasnimi pokanji pod kolesi podkrepljena lega, ki pa je še vedno daleč od intuitivne in hipne odzivnosti športne limuzine. Ne najmanjši rajdni krog, kljub parkirnim tipalom, otežuje manevriranja, predvsem v mestni gneči. Občasno smo pogrešali parkirna tipala spredaj.

Pod črto

Testni V70 ne samo, da hoče biti, temveč tudi je, odlična skandinavska protiutež nemški premijski trojki. V njem se na prav posebej način odraža švedska filozofija vožnje. Ta pa pred desetinke na gorski cesti, pred pol pridobljene sekunde pred semaforjem ali nekaj dodatnimi hitrostnimi kilometri na avtocesti v ospredje postavlja solidnost, prostornost v kabini in prtljažniku, prijaznost do potnikov, udobje, mehkobo in nenapornost v vožnji, obenem pa ne zanemarja zmogljivosti in na prvo mesto vedno znova postavlja varnost.