Volvo XC60 D5 Summum

Če nas je v podobi edinega bencinskega in hkrati tudi najmočnejšega XC60 v ponudbi razvajalo kar 210 kilovatov (286 KM) smo morali v D5 »shajati« z manj impresivnimi 136 kilovati oziroma 185 konjskimi močmi, a zato enako zajetnimi, toda v ožjem območju razpoložljivimi, 400 njutenmetri nazivnega navora.

Ni za izsiljevanje

Ob 1,8 tone lastne mase avta prvi dve številki sicer ne delujeta pretirano vzpodbudno, toda na cesti je XC60 z motorjem D5 dejansko spodobno motoriziran. No, ja, je, a le v območju motornih vrtljajev od 2000 vrt/min naprej, saj je pod to mejo neuporabno šibak. Točno ta neprožnost do 2.000 vrt/min in povezava s samodejnim šeststopenjskim menjalnikom ga naredi dodatno neprijaznega do hitrega vključevanja oziroma vsiljevanja, saj od trenutka polnega pritiska na plin do dejanskega začetka pospeševanja avta nekaj dolgih trenutkov obotavljanja pogonskega sklopa, kar lahko pomeni razliko med celo in zvito pločevino. Dodatno nas je malo zmotil razmeroma robat tek motorja, ki nekako ne pristoji premium izdelkom, med katere se želi uvrščati tale volvo. Predvsem pri počasnejši vožnji in ob vklopljeni togi povezavi hidravlične sklopke so zaznavne rahlo moteče vibracije motorja, ki se od motorja prenašajo skozi pogonski sklop po konstrukciji avta.

Premalo zanašanja na motorni navor

Nekaj dodatnega dela bi morali vložiti razvojniki tudi v elektronsko povezavo med menjalnikom in motorjem, saj dvojica na trenutke ne deluje dovolj usklajeno, kar se odraža v občasnih nepotrebnih in motečih sunkih skozi pogonski sklop, ki so posledica v določenih primerih nepotrebnih menjavanj prestav. Glede na to, da se motor ponaša z zajetno zalogo navora in da je krmiljenje menjalnika zasnovano tako, da kar najhitreje vklopi premostitveno sklopko hidravlične sklopke, ni logično, da pamet menjalnika ni zasnovana tako daleč, da bi te njutenmetre še bolj izkoristila kot jih zdaj. Kar malo preveč pogosto se namreč menjalnik na voznikov ukaz po pospeševanju, tudi takšen manj odločen, odzove z vključitvijo prestave ali celo dveh nižje, kar se odraža v pospeševanju z ustreznim porastom motornih vrtljajev in posledičnim velikim prirastkom navora, ki sproži bolj sunkovito pospeševanje kot bi bilo potrebno oziroma je s strani voznika v večini primerov željeno.

Smiselnost vzmetenja Four-C v terencu: Drugi del

Že pri večjem in vendarle malo bolj limuzinsko ter cestno orientiranem XC70 smo se spraševali o smiselnosti doplačila za vzmetenje Four-C pri vozilih, ki se, vsaj na papirju, želijo spogledovati s terenskimi značilnostmi. Isto vprašanje se nam je porodilo tudi pri testnem XC60. Enako namreč four-C v XC60 dopušča zgolj možnost nastavljanja karakteristike vzmetenja (bolj trda ali bolj mehka), ni pa možno nastavljati recimo tudi oddaljenosti vozila od tal, kar bi pri terenskih potepanjih nedvomno prišlo bolj prav kot recimo bolj športna nastavitev sport ali celo še bolj tog advance, ki naredi avto med vožnjo še bolj neudobno trd.

V prvi vrsti udobna križarka

Z doplačljivim vzmetenjem four-C in še kakšno drugo lastnostjo nas želi Volvo prepričati, da je XC60 cestni terenec, zasnovan z mislijo na dinamičnejše voznike, ki se bodo z njim dobro znašli tudi med hitreje odpeljanimi ovinki. Resnica je malo drugačna, saj šestdesetka prepriča predvsem kot cestna križarka, kjer se kot najboljša izbira za nenaporno nabiranje kilometrov izkaže nastavitev vzmetenja Comfort. Dodatno malemu XC-ju »ubijata« športni značaj še prednja sedeža, ki vozniku in sovozniku ponujata premalo bočne opore za sproščena preganjanja skozi hitro odpeljane ovinke oziroma zaporedje le-teh.

Prostorna, premišljena in varna: Notranjost

V kabini se potniki ne bodo mogli pritoževati nad prostornostjo, saj je centimetrov okoli vseh petih v vse smeri dovolj. S stališča ergonomije tudi »mali« XC prepriča, kar ni presenetljivo, saj je zasnovan v skladu z vsemi Volvotovimi dognanji na tem področju. Varnost?! Ja, tudi za slednjo je poskrbljeno, saj so Švedi za XC60-ko pripravili celo kopico varnostnih sistemov in doplačljivih dodatkov, ki poskrbijo za čim boljšo aktivno in pasivno varnost tako potnikov kot tudi vozila samega.

Za konec

Ali D5 v volvu XC60 kljub ne ravno rekordni konjenici izpolnjuje pričakovanja, ki vladajo med potencialnimi kupci v razredu vozil kamor se XC60 uvršča? Odgovor je pogojno pritrdilen. Verjamemo da, v povezavi s serijsko »pripetim« šeststopenjskim ročnim menjalnikom, motor več kot zadovolji pričakovanja, ki jih po drugi strani s samodejnim ne izpolnjuje v celoti. Težavo, oziroma nevšečnost, mu povzroča šibkost motorja do 2000 vrt/min, ki ob zasnovi samodejnega menjalnika pomeni na trenutke slabo, po drugi strani pa preveliko odzivnost celotnega pogonskega sklopa, vse skupaj pa na cesti deluje kot ne preveč posrečeno usklajena kombinacija pogonskega sklopa. Torej: Volvo XC60 D5? Da, a raje v povezavi z ročnim kot samodejnim menjalnikom.