Volvo XC70 3.2 Summum

Dejstvo je, da slovenski vozni park sestavljajo večinoma manjši in srednje veliki avtomobili, ki jih v povprečju poganjajo ravno tako manjši in zato cenovno dostopnejši motorji. Daleč najbolj zastopani so štirivaljniki, tako bencinski kot tudi turbodizelski. Glede na preprosto tržno logiko, ki veleva, da vlagaj in oglašuj predvsem v tiste izdelke, ki se najbolje prodajajo in ki so najbližje čim širšemu krogu kupcev, ni nič čudnega, da dobimo tudi na test večinoma ravno takšne široki množici dostopne »povprečneže«. Ne razumite nas narobe, saj z veseljem vzamemo v roke in preizkusimo tisto, kar je večini ljudstva najbližje in resnici na ljubo cenovno tudi najbolj dostopno, a vendar smo tistega ščepca nadpovprečnežev, ki občasno zaidejo v naše roke, še toliko bolj veseli. Eden takšnih posebnežev je nedvomno tudi Volvov XC70, ki ga je na testu poganjal 3,2-litrski bencinski šestvaljnik z 235 »konji«.

Ni ogromno, je pa dovolj

Že res, da je njegova nazivna moč še daleč od čarobne meje 300 in več »konjev«, a ne meri se vse samo s »konji« in brutalnostjo »njutnov«. Vsakokrat znova nam je bilo namreč v veselje zagnati šestvaljnega bencinarja in spremljati njegovo kultiviranost, odzivnost na ukaze s stopalke za plin in enakomerno prožnost njegovih njutenmetrov v celotnem območju motornih vrtljajev. Vsakdo, ki prisega na bencinska stroje, bo cenil tudi dejstvo, da vrstni šestvaljnik, ki je grajen dovolj kompaktno, da so ga inženirji lahko vgradili v nos avta prečno, tudi mrzel ne bo zvočno onesneževal okolice z glasnim regljanjem, ki pospremi hladen zagon skoraj vseh dizlov, tudi tistih najsodobnejših, temveč bo vsakokrat stekel s svilnato mirnim in tihim tekom.

Dolgih šest prestav …

Omenili smo že, da šestvaljnik ne razvija vrtilnega momenta brutalno in pretirano energično, a mu tega ob vseh ostalih odlikah nikakor ne štejemo v minus. Upoštevali smo namreč tudi, da je k »umirjenemu« značaju motorja pripomoglo tudi dejstvo, da je šest prestav v sicer zelo dobrem in udobno pretikajočem samodejnem menjalniku Geartronic preračunanih zelo na dolgo. Diferencial je celo tako »dolg«, da doseže avto največjo hitrost v peti prestavi in še to več kot 1000 vrt/min prej, kot se začne območje njegovih največjih dopustnih vrtljajev. Iz tega je razvidno, da volva XC70 inženirji načrtno niso zasnovani za dirkanje, ampak za umirjeno, udobno in sproščeno potovanje pri vseh hitrostnih povprečjih.

… je preobčutljivih

Je pa res, da nas je v samodejnem režimu delovanja menjalnika zmotila prevelika občutljivost njegove elektronske pameti. Prepogosto je namreč menjalnik, tudi pri le malenkost bolj pritisnjeni stopalki za plin, pretaknil prestavo ali celo dve nižje ter s tem dal na razpolago več pogonskega navora za predvideno oziroma željeno pospeševanje avta. Da menjalnik res nima dovolj »zaupanja« v razpoložljivi vrtilni moment motorja, smo potrdili s preklopom na ročni režim izbiranja prestav, kjer menjalnik pridno vztraja v izbrani prestavi in postane stopnja pospeška avta odvisna samo od razpoložljivega motornega navora. Izkazalo se je, da 3,2-litrski bencinar dejansko res premore dovolj navora, da 1,8-tonski XC70 z lahkoto sledi poskočnemu toku prometa tudi v najvišjih prestavah, pri tem pa ostajajo motorni vrtljaji udobno nizki in tudi žeja je za nekaj stokilometrskih litrov neosvinčenega bencina manjša. V primerih, ko je potreba po pospeških vendarle večja, oziroma avto vendarle ne bo uspel slediti najhitrejšim udeležencem v prometu, pa mu lahko seveda priskočite na pomoč s izborom prestave ali dveh nižje. Na porabo goriva ugodno vpliva tudi ena velika prednost Geartronica, namreč, da je zelo nagnjen k zgodnjemu vklopu premostitve hidravlične sklopke (opazno še posebej v ročnem režimu delovanja), kar ugodno vpliva na zmanjšanje izgub v sklopki ter posledično tudi na samo porabo goriva.

Iskanje smisla za four-C v XC70

Testni volvo je bil opremljen z doplačljivim sistemom prilagodljivega vzmetenja Four-C, ki so ga Švedi razvili predvsem za njihove najbolj športne modele R. Glede na »terenski« in nič kaj športen značaj XC-ja se človek vpraša po smislu doplačila za 1680 evrov drago vzmetenje. Dejstvo je namreč, da kupci XC-jev nedvomno iščejo v njem predvsem njegove »pohodniške« lastnosti, medtem ko jim za »šprinterske« in dirkaške podvige najbrž ni kaj dosti mar. Four-C pa s prilagajanjem zgolj togosti vzmetenja vpliva prav na ti zadnji dve lastnosti vožnje z avtom. Glede na značaj avta bi moral Volvo kupcem XC70 ponuditi možnost doplačila za podvozje, ki ponuja možnost uravnavanja oddaljenosti vozila od tal, ne pa sistem, ki omogoča vozniku pretvorbo XC-ja iz udobnega (Comfort) in rahlo zibajočega potovalnika v manj udobno (Sport) ali še bolj neudobno (Advanced) privzdignjeno »kravo« na štirih kolesih, ki se ji pri zadnjih dveh nastavitvah sicer res malo izboljša dinamika vožnje, a še zdaleč ne na raven recimo kakšnega hišnega era.

Veliko zadaj, …

V kabini je XC70 nezmotljivo pravi volvo. Vsa stikala so pregledno razmeščena, na svojem mestu in ponoči dobro osvetljena. Merilniki so ravno tako dobro berljivi, med številnimi podatki pa smo kot uporaben podatek pogrešili le temperaturo hladilne tekočine motorja.

Splošen vtis o prostornosti XC-ja je ravno tako zelo dober, saj je prtljažnik zelo prostoren, lično obdelan ter po potrebi še izdatno povečljiv. Pri tem je pohvalno, da zložen naslon zadnje klopi z osnovnim prtljažnikom tvori povsem ravno dno skupnega prtljažnika in da je možno podreti tudi naslon sovoznikovega sedeža ter tako v njem voziti celo 2,9 metra dolge predmete. Prostorno zasnovana je tudi zadnja klop za potnike, medtem ko so centimetri spredaj odmerjeni malo bolj skopo.

… manj spredaj

Glede na okolico je sam položaj na prednjih sedežih dokaj visok, kar niti ni presenetljivo, saj je XC70 glede na izhodiščni V70 dodatno privzdignjen od tal za slabih šest centimetrov, Toda, da njegova sicer izdatno električno nastavljiva prednja sedeža ne dopuščata več pomika navzdol in da zaradi tega v njem zmanjka prostora za glave 185 cm ali več visokih posameznikov, pa si Švedi tudi ne bi smeli privoščiti. Dejstvo je namreč, da smo zaradi vgrajenega strešnega okna pogrešili za kakšen centimeter ali dva več pomika sedala navzdol, saj smo se nekateri nesrečneži v redakciji zadevali z glavo v tri do štiri centimetre spuščen strop. Zanimivo pri tem je, da konstrukcija strešnega okna ne sega do predela glav zadaj sedečih ljudi, zaradi česar tam tudi nismo zaznali težav z v višino odmerjenimi centimetri.

Za konec

Volvo XC70 3.2 AWD summum je avtomobil, ki bo svoje uporabnike pri vklopljenem udobnem režimu delovanja vzmetenja Four-C razvajal z izvrstnim udobjem vožnje, s svilnato mehkim in tihim tekom vrstnega šestvaljnika, ki bo ne glede na vozne okoliščine vedno premogel tudi dovolj navora in moči za sproščeno premagovanje kilometrov in z zvrhano mero serijsko vgrajene ali proti doplačilu razpoložljive opreme. Povečana oddaljenost od tal in dober štirikolesni pogon pa mu dovoljujeta tudi bolj sproščena potepanja po manj utrjenih in neurejenih kolovozih. V bistvu mu še najbolj zamerimo le premalo v višino odmerjenih centimetrov na prednjih sedežih, a tudi to nevšečnost se da odpraviti, če strešno okno pri naročanju avta preprosto pustite na seznamu doplačil in si ga ne omislite v vašem novem XC70.