SpoMini na ikono
Ko so pri ikonični angleški znamki pred 14 leti prvič pokazali športno uporabno inkarnacijo z nekoliko ruralnim imenom (»podeželan«), se je marsikateri pravoverni ljubitelj Issigonisove klasike brž prijel za glavo. Saj menda napihnjena verzija malega Minija spada v njihov salon podobno kot avstralska breakdance tekmovalka na olimpijske igre. A preračunljivi Bavarci so že tedaj znali izračunati, da bo Countryman našel povsem dovolj novih kupcev tudi izven kroga Minijevih oboževalcev, saj je bil tovrsten avtomobilski razred že takrat v vzponu. V obdobju dveh generacijskih izvedb je našel nezanemarljivo število kupcev.
Tretja generacija modnega posebneža, ki nagovarja športno aktivne uporabnike, se je razkrila na prvi šolski dan lanskega leta ter že na zunaj pokazala precej bolj zrelo podobo (beri: večje dimenzije). Tako je od prejšnje daljša za kar 12 cm (4,43 m) ter malenkostno širša in višja, kar se še kako pozna znotraj. Novega Countrymana, ki sicer nastaja na enaki platformi kot BMW X1 (UKL-2), krasi nov oblikovalski jezik »Karizmatična preprostost«, kar na bi – tako germanizirani Angleži – prinašalo kombinacijo tradicije in napredka. Oziroma po domače: ohranjanje stilskih potez prvega Minija, ki so zapakirane v sodobno obliko.
Kakorkoli že, novi Countryman ohranja prepoznavne ter nezamenljive Minijeve linije, da ga nikakor ne boste zamenjevali z ostalo »SUV konfekcijo«, pa četudi njegove sprednje luči prav sumljivo spominjajo na tiste pri novem Suzukiju Swift. A vseeno zna v kakšni zanimivi barvni kombinaciji (npr. v odtenku Smokey Green z zlatimi detajli) dodobra pleniti pozornost na cestišču, saj je vsekakor eden najbolj opaznih novodobnih križancev na trgu.
Ne le za Minione
Minijeva oblikovalska filozofija še bolj pride do izraza v njegovi notranjosti, kjer je daleč najbolj opazen osrednji 9,44-palčni zaslon v obliki kroga, ki v osnovni konfiguraciji, ko prikazuje analogni merilnik hitrosti, nehote spominja na tehtnico v bližnji mesariji. Zaradi tehnologije OLED je grafika izjemno čista, resda pa se na trenutke zdi, da je informacij na zaslonu enostavno preveč. Ob tem znajo biti posamezne funkcije precej skrite v menijih, kar bo predstavljalo precejšen problem starejšim voznikom.
A če sem povsem iskren, model Countryman tako ali tako že v osnovi nagovarja mlajšo populacijo, ki naj ne bi imela težav s sodobnimi tehnologijami. A kaj ti to pomaga, če je potrebno že za izklop (večno motečega) zvočnega opozorilnika za hitrost čisto preveč brskanja po menijih, kar dodobra odvrača pozornost s cestišča.
Vsa ostala notranja arhitektura navdušuje z neverjetnim smislom za oblikovne detajle (npr. trak na volanskem obroču, ki je sicer v osnovi enak kot pri bratskem BMW-ju, zanimiva ambientalna osvetlitev, predal na sredinski konzoli, …), kar ga naredi še bolj unikatnega. Še posebej ob kakšni zanimivi barvni kombinaciji oblazinjenja, kakršno smo lahko videli v testnem avtomobilu.
A še bolj kot dizajnerske domislice navduši z obilico prostora, ki ga je na sprednjih sedežih celo več kot pri marsikaterem konkurentu iz razreda višje. Še posebej praznina nad glavami potnikov je tako izdatna, da bi se lahko v njem brez težav odpeljali tudi na tradicionalni Lady piknik pod klobuki, brez da bi se bilo potrebno v avtomobilu odkriti.
Za razliko od prejšnjih generacij, potnikom zadaj ne bo potrebno biti podobnih mer kot Kevin, Stuart in Bob (beri: mali liki iz risanke Minioni), da bi lahko sedeli povsem sproščeno. Zadnjo klop je poleg tega mogoče dodatno vzdolžno pomikati za 13 centimetrov, s čimer dobimo v prtljažniku še več prostora.
Seveda pa se je ob tem le potrebno zavedati, da je po stari bavarski navadi potrebno za opremske dodatke dodobra razpreti denarnico. Nenazadnje tudi za sistem projekcije pred voznikom, ki je skorajda nujno potreben, če želite videti podatek o hitrosti, čeprav je žal malce preveč cenen za ta cenovni rang vozila (pleksi steklo).
AmfetaMini niso nujni
Ker osnovna Minijeva filozofija, ki želi vozniku vsaj malce približati gokart doživetje, kar sama od sebe kliče po kakšnem malce bolj popopranem pogonskem sklopu pod motornim pokrovom, bi znal kdo vihati nos nad osnovno motorizacijo v ponudbi. Priznam, pred začetkom tokratnega testa sem bil tudi sam v dvomih. A kako sem se motil! Dobro znani 1,5-litrski BMW-jev trivaljnik, ki razvije 170 KM največje moči, se je namreč izkazal za več kot spodobnega, da nikakor ni bilo potrebe po dodatnem »dopingu«.
V kombinaciji s 7-stopenjskim dvosklopčnim menjalnikom je pokazal dovolj dinamičnega talenta, še posebej v t.i. Go-Kart voznem režimu, ki mu doda še malce več odzivnosti. Menjalniku morda v običajnem režimu manjka malce več odločnosti med speljevanji, a to ne predstavlja posebne pomanjkljivosti. Komur pa omenjena motorizacija, ki sicer poskrbi, da se avtomobil zgane od mirovanja do stotice v dobrih 8 sekundah, ni dovolj, lahko najde tudi malce bolj strupene izvedbe, med katerimi je JCW s 300 »konji«.
Med ovinki pokaže novi Countryman precej voznega talenta, saj je volanski mehanizem pričakovano izjemno natančen in komunikativen, podvozje pa odlično uravnoteženo. Kljub precej velikim 20-pačnim platiščem, ki sicer poskrbijo za malce več potresavanja v kabini, je še vedno relativno udoben. A pod črto ne pokaže kakšne pretirane igrivosti, ki smo je sicer vajeni pri manjših modelih v ponudbi, zaradi česar pušča – podobno kot napovedi davčnih sprememb s strani Finančnega ministrstva – bolj mešane občutke. Enostavno mu manjka kanček pobalinskosti.
Štirikolesnega pogona žal ne boste našli med pogonskimi različicami (z izjemo električno gnanih), zaradi česar s Countrymanom raje ne rinite čez zasnežene alpske prelaze, ko se boste odpravljali na zaslužen zimski dopust.
Minimalno 37 tisočakov
Minijeva SUV modna ikona tudi v novi generacijski izvedbi nikakor ne razočara. In če je bil Countryman do sedaj več ali manj posebnež v svojem razredu, je sedaj postal precej bolj družinsko uporaben ter se še bolj približal ostalim premijskim konkurentom v obliki Audija Q3, sorodnega BMW X1, Mercedes-Benza GLA, Volva XC-40 in nenazadnje tudi Range Rover Evoquea, v katerem sam še najbolj vidim neposrednega rivala. Oba Angleža sta namreč daleč najbolj modno trendovska predstavnika tega segmenta.
A ker že od Kleopatrinih časov vemo, da tisti malce bolj prestižni modni dodatki niso ravno poceni, ni presenečenje, da je tudi za novega Countrymana potrebno plačati nekaj več cekinov. Za kolikor toliko spodobno opremljenega vsaj 50 tisočakov. Koliko je tovrstno doplačilo smiselno v primerjavi s kakšnim precej cenejšim primerkom »plebejskega« porekla (npr. Nissan Qashqai, Kia Sportage, ipd.), pa je tako ali tako povsem brezpredmetna debata, ko govorimo o premijskih znamkah.
Z Minijem Countryman namreč kupec izkaže tudi svoj mladosten življenjski slog s pridihom avantgardnosti ter želi biti vsaj malce bolj unikaten v vsakdanji avtomobilski sivini. Kupec Minija pač nikoli ne bo stopil v Škodin salon ter ob pogledu na cenik razmišljal, da bi lahko za enako ceno dobil precej bolj praktičnega Kodiaqa.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
5 komentarjev za "Za Mini družine"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Se strinjam z napisanim limas.
Za mini družine bi pričakoval tudi mini ceno, nekaj čez 20 tisočakov. 50 tisočakov pa pomeni, da so te mini družine potomci zmagovalcev tranzicije. Za koga sploh še proizvajajo avte, če srednjemu razredu običajen družinski avto ni več dostopen?
Se bo treba zbuditi in sprejeti realnost. Mogoče vidiš kakšno opcijo temu?
Res je, vse je predrago, ampak proizvajalcev neposredno ne briga obstoj srednjega razreda – za to naj poskrbi vlada z davčno politiko.
Druga stvar pa je, kako bodo proizvajalci dosegli dobro prodajo s tako ceno. Ampak to je njihov problem.
Ergo: Dacia! Pa še ta je predraga…zlomka, nič ne ostane na razpolago.
Ja, ni kaj dosti ostalo od Daciinih obljub o avtu za 5000€ 😀
Torej, kaj predlagate za nakup, da ima po vaše smiselno ceno?