Lancia Delta: tri desetletja, trije modeli

 

Ta trend so zaznali tudi avtomobilski proizvajalci, saj so leta 1979 predstavili v Frankfurtu kopico srednje velikih kombilimuzin, med kateri so bili najbolj odmevni citroën GSA, opel kadett, renault 5 in volvo 345 ter prvič v tem razredu tudi lancia z oglato delto.

Razlog je bil jasen, Italijani so želeli postati vodilni proizvajalec srednje velikih kombilimuzin v Evropi in prve sadove so obrodili že leta 1980, ko je strokovna žirija delto nagradila z naslovom avto leta.

 

 

Oglato, trapezno podobo s številnimi ostrimi robovi in vsespološno oglatostjo skupne podobe avta ji je zrisal Giugiaro. Ob sledenju glavnega oblikovalskega toka sta bila toliko bolj sveža odbijača, ki sta bila vdelana v skupno podobo vozila, proti doplačilu pa sta bila lahko tudi lakirana v barvo vozila. Tehnično je bila delta osnovana na Fiatovemu ritmu, kar je pomenilo prednji pogon, prečno vgrajene motorje, posamezne obese, zavorni sistem z dvema diagonalno ločenima tokokrogoma in zobato letvijo v krmilnem mehanizmu. Na začetku sta jo poganjala dva bencinska motorja; 1,3-litrski 55-kilovatni in 1,5-litrski štirivlajnik s 63 kW (85 KM) oba pa sta se ponašala z goraj ležečo odmično gredjo in glavo motorja iz lahke aluminijaste zlitine.

 

Celotna podoba avta je bila elegantna in, ob manj kot štirih metrih skupne dolžine, mersko majhna, njena naprednost pa se je kazala tudi recimo skozi doplačljivi električno pomični prednji šipi.
 

 

Delte so sprva sestavljali v Torinu v tovarni Lingotto, a so jo kasneje prestavili v Chivasso. Elektronski nadzorni sistem je kontroliral nastajanje karoserije in kakovost sestavnih elementov. Iz Chivassa sta prišli tudi različici LX in leta 1982 Delta GT s 77-kilovatnim 1,6-litrskim bencinarjem, pri katerem se je bencin dovajal v motor še skozi uplinjač. Njena odlika so bile štirikrat kolutne zavore s servoojačevalnikom zavorne sile, ki so ustavljale največ 180 km/h hiter avto.
 

 

Na Švedskem in Danskem je Lancia v sodelovanju s Saabom prodajala delto kot model Saab Lancia 600. To pa ni bil edini plod njunega sodelovanja, saj je švedsko-italijanska naveza dala še avtomobile kot so lancia thema, saab 9000, fiat croma in alfa romeo alfa 164.
 

 

Leta 1983, torej štiri leta po vpeljavi na tržišče je prispel delta HF turbo, prva lancia s turbomotorjem. Osnova je bila sicer poznana iz modela GT, pri čemer je iz 1,6 litrov delovne prostornine motor ob pomoči Garretovega turbopuhala T3 razvijala največ 96 kW (130 KM), bencin pa se je še vedno dovajal v motor s pomočjo uplinjača.
 

Še tri leta kasneje je bila najprej leta 1986 posodobljena ponudba delte GT i.e. z elektronskim vbrizgom goriva in največjo močjo 79 kW (108 KM), sledili pa so še turbodizelska delta 2.8 (59 kW/80 KM), HF Turbo z vbrizgom goriva in 103 kW (140 KM) ter HF 4WD s štirikolesnim pogonom. Delta HF je imela takrat že dvolitrski motor in 121 kW (165 KM), kar ji je omogočalo največjo hitrost 208 km/h, ob pomoči naprednega stalnega štirikolesnega pogona z odprtim diferencialom na prednji osi, sredinskim diferencialom s Fergusonovo viskozno sklopko in torsen diferencialom na zadnji osi pa tudi zelo dobre vozne lastnosti. Ob pomoči te tehnike je delta HF 4WD celotno moč motorja z lahkoto in praktično brez izgub prenašala na cesto v vseh okoliščinah in podlagah. Vmes so tudi modelu GT i.e. pritaknili katalitični pretvornik, kar mu je moč zmanjšalo na vsega 66 kW (90 KM).

 

 
Leta 1987 je Lancia predstavila prvo evolucijsko stopnjo delte HF 4WD, ki so jo poimenovali HF integrale. Na zunaj je bila slednja prepoznavna po razširjenih kolotekih in blatnikih, odprtini za sesanje polnilnega zraka v motornem pokrovu in 15-palčnih kolesih. Dve leti kasneje pa je prišla še delta HF integrale 16v, katere 200-konjski štirivaljnik se je med drugim ponašal tudi s sistemom za hlajenje dna batov, šestnajstventilsko glavo, zaradi nje rahlo privzdignjeni motorni pokrov pa je postal dodatna prepoznavna lastnost modela. Najbolj športna različica delte se je uspešno kosala tudi na tekmah za reli prvenstvo, saj je v obdobju od 1987 do 1992 osvojila kar šest naslovov reli prvaka.
 

Leta 1993 je sledila popolnoma nova delta (tip 836), ki je bila tehnično spet osnovana na fiatu, le da ne več ritmo ampak njegov potomec tipo. Druga delta je bila občutno spremenjena glede na predhodnico, saj je izgubila dobršen del oglatosti, zajetne in prevladujoče odprtine na hladilni zrak pa je izpodrinila elegantna in razmeroma majhna kromirana maska motorja. Delta II nikoli ni bila zasnovana z namenom udejstvovanja v reli prvenstvu, kar je morda tudi eden od razlogov, da ji ni uspelo ponoviti uspeha prve generacije.

Dokaj potihem so tako ime delta leta 1999 postavili na »hladno« z zaustavitvijo njene proizvodnje in ga šele letos, torej devet let kasneje z delto novega tisočletja spet oživeli. Z njo računajo Italijani, da si bodo povrnili staro slavo in prodajne uspehe.