Ideja je, da različno velike komore za zgorevanje prinašajo večjo fleksibilnost ob deaktivaciji določenih valjev. Ker se različne prostornine valjev lahko kombinirajo v različnih načinih, nudi več manjših premikov, kot bi jih opravil enak motor z enakomerno prostornino valjev. Za primer lahko vzamemo dvolitrski štirivaljni agregat. Ob upoštevanju ustaljenega pravila ima vsaka komora 500 cm3. Namesto tega lahko predpostavimo, da imajo štiri valji prostornino 300, 425, 600 in 675 cm3 – s tem pridobi motor namesto štirih možnih kombinacij kar petnajst različnih kombinacij prostornine, razlika med posameznima valjema pa je lahko bistveno manjša kot 500 cm3.
Rezultat različnih virtualnih prostornin prinaša večjo prilagoditev med močjo in učinkovitostjo kot pri konvencionalnem motorju s sistemom deaktivacije valjev. Hondin patent prinaša valje z enako velikostjo vrtine, vendar se velikost zgorevalne komore spreminja od valja do valja in je odvisna od radija ročične gredi – daljši kot je hod, večja je prostornina posamezne komore.
V patentu opisujejo, kako bi velikost valja morala razpršiti obremenitev na ročično gred in omejiti vibracije, ki bi jih povzročile različne magnitude impulzov. Če si koncept predstavljamo pravilno, bi moral največji valj, torej tisti z najdaljšim hodom, biti postavljen v sredino, ostali manjši pa bi se izmenično razporedili ob strani. Sistem je zasnovan za večvaljne vrstne motorje in agregate tipa V različnih velikosti. Japonski proizvajalec vozil je patent vložil v marcu leta 2014 in javno objavil januarja letos. Kljub temu, da je vse skupaj še teorija, je zasnova motorja zanimiva z vidika bolj učinkovitega delovanja. A počakajmo kaj bo prinesel čas.
Avtomobilizem.com (Vir: Autoblog. Foto: Honda.)
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen