Običajno tako na vprašanje kakšnega od prijateljev ali znancev, kateri avto bi mu izbral v, recimo mu, razredu poslovnih limuzin, še nikoli nisem v nabor priporočljivih možnosti uvrstil Toyote Avensis. Menim sicer, da tega ne počnem nalašč, ali ker bi bil avto slab. Preprosto se mi le zdi, da se mi v spomin nikoli ni usidral z neko posebej omembe vredno odliko, zaradi česar nanj pač sploh ne pomislim. Malo pa k temu najbrž prispeva tudi dejstvo, da jih na naših cestah ni ravno veliko, oziroma jih vsaj jaz ne videvam prav pogosto.
Nedavno tega je celo Toyota sama ugotovila, da so njihovi avtomobili preveč dolgočasni. No, v redu, Japonci seveda niso uporabili točno tega izraza. Bilo je bolj v smislu, da so njihovi avti premalo privlačni, premalo mladostni in premalo všečno oblikovani. Zato je z vrha njihovega vodstva prišlo navodilo, da morajo biti vse nove Toyote bolj športno navdahnjene, zašiljenih potez in dinamičnega ter všečnega izgleda. To navodilo v času snovanja trenutne generacije Avensisa še ni bilo izrečeno, zato so morali oblikovalci reševati situacijo šele z osvežitvijo modela, ki je bil tokrat tudi na testu.
Samo zunaj
Približno tri leta po prvi predstavitvi modela je tako pred nami njegova osvežitev. Ta je seveda prinesla največ novosti v njegovi zunanji podobi, kjer je še posebej na prednjem delu avta moč zaslediti novo oblikovana žarometa, z dodatnima svetlobnima črtama v LED tehniki nad dnevnima svetilkama. Nova je tudi maska motorja z večjim znakom Toyota ter rahlo popravljeni odbijač z vgrajenima žarometoma za meglo. Na zadku je moč opaziti rahlo retuširani zadnji luči ter nad registrsko tablico dodano kromirano letvico. Glede na to, da v kabini, vsaj v testnem primerku, sam nisem opazil nekih bistvenih novosti, ugibam, da so bili Japonci z njo zadovoljni ali pa jo preprosto smatrajo za nepopravljivo.
Brez panoramskega strešnega okna bi še šlo
Kljub vsem zunanjim popravkom mi Avensis še naprej deluje zadržano, neizstopajoče in v testirani kovinsko sivi barvi že skoraj malo dolgočasno. V kabini se to dojemanje avta ne izboljša kaj dosti, saj tam monotonost črnine in sivine armaturne plošče le pogojno uspešno razbija bež barva sedežnih prevlek ter vložkov na vratnih oblogah. Nekoliko bolj privzdignjen položaj na sedežih niti ne bi bil tako zelo napačen, če le v Avensisovi strehi ne bi bilo vgrajeno panoramsko strešno okno. Zaradi slednjega sem namreč spredaj z glavo udarjal v nekoliko spuščen strop, zadaj pa sploh nisem mogel normalno sedeti.
Racionalizem brez čustev
Podobno neizrazito deluje Avensis tudi na cesti. Tam sicer pozdravljam udobju prijazno nastavljeno podvozje, kaj dosti drugega pa niti ne. Že res, da se je možno z njim odločneje zapeljati skozi ovinke, kjer tudi prepriča z zanesljivo in dovolj stabilno lego, a posebnega navdušenja pri tem vendarle nisem občutil. S tega stališča se mi zdi testirani primerek Avensisa izrazito racionalno in družinsko naravnan karavan, kjer na užitke v vožnji pač ne gre računati.
Zajetna lastna masa in na dolgo preračunane prestave pustijo sledi
Testni primerek je bil opremljen s srednjo možnostjo turbodizelskega D-4D. 110 kilovatov oziroma 150 “konjev” in 340 njutnmetrov je v marsikaterm manjšem in lažjem avtu delovalo zelo poskočnih in na trenutke tudi eksplozivnih. No, Avensis z njimi sicer ni izrazito poskočen, saj imajo v njem opravka s konkretnimi 1.620 kilogrami lastne mase vozila in dokaj na dolgo preračunanimi šestimi prestavami menjalnika. Že res, da je pospeševanje kljub temu še vedno dovolj suvereno, da o podhranjenosti nikakor ni moč poročati, a eksplozivnosti kljub temu ne gre pričakovati. Za današnji čas je malo presenetljiva tudi dokaj velika turboluknja, ki dejansko uporabno območje motornih vrtljajev pri Avensisu občutno zmanjša; res pa je, da se po drugi strani odkupi s skromno žejo.
Z manj kot šestimi
Umirjena vožnja, ki mi jo je Avensis s svojo naravo tako ali tako najbolj “vsiljeval”, se je tako povrnila skozi ugodnih šestih litrov povprečne porabe na testu. Seveda je ta ob grobi in dinamični vožnji z lahkoto poskočila tudi preko devetih stokilometrskih litrov, a se je po drugi strani ob izdatno zadržanem značaju vožnje zmogla spustiti tudi krepko pod polšesti liter plinskega olja na sto prevoženih kilometrov.
Poseben izziv
Pisati o avtomobilih kot je Toyota Avensis mi je vedno, da se kar se da nežno izrazim, poseben izziv. Dejstvo je namreč, da obstajajo avti, ki ti v prvih petih minutah uporabe “dajo” več, kot ti zmorejo dati dolgočasneži tipa Avensis v tednu dni in skozi več sto prevoženih kilometrov. Nedvomno je lahko vtis, ki ga pustijo prvi primerki v zgoraj omenjenih petih minutah, tako izrazito pozitiven kot seveda tudi negativen, medtem ko je medlost nekega izdelka vedno posledica neizrazitosti njegovih lastnosti v katerokoli smer. Zapisano drugače. Medlih izdelkov ne spremljajo niti izrazite slabosti, niti izrazite odlike.
Kogar ta neizrazitost in medlost ne moti ali jo v avtu morda celo išče, lahko sprejme Avensis kot odlično izbiro družinskega karavana. Če pa od svojega bodočega jeklenega konjička pričakujete zvrhano mero čustev, zabave in užitka, raje stopite stran od Avensisa.
Več o Toyoti Avensis si preberi na uradni strani.
Besedilo: Peter Humar Foto: Peter Humar
Mnenja uporabnikov
15 komentarjev za "Toyota Avensis Wagon 2.2 D-4D – Izgubljen v sivini"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Passat je sigurno eden izmed bolj duhamornih avtomobilov v svojem razredu že dve generaciji. Oblikovno je res penzionerski. Kar se tiče kvalitete ne dvomim, vendar za tak denar obstaja v tem razredu tudi nekaj v kar se človek dejansko rad usede spet in spet.
Kar se tiče Avensisa..očitno je, da ima avtor članka močne komplekse proti avtu. Zunanjost vsekakor ni dolgočasna, je pa povprečna. Veliko bolj me moti notranjost, kokpit natančneje. Je pa res, da čustev in zabave ta avto ne da. To je avto za uporabljat. Vsekakor ga prezrem ravno tako kot Passata, oba sta isti dolgčas. Armatura je tam tam, mislm, da imata celo enak naklon. Passat ima še celo ANALOGNO uro, lepo prosim. To je zagotovo znak mondenosti, pa ja de. Pejte še na test s čim drugim, boste presenečeni. Namig: samo en ima tako zmogljiv motor v srednjem razredu!
Meni pa je zanimivo, kako slabo izgleda na slikah, v živo pa mi je topšit. Mislim pa da se vsi lahko strinjamo da je pravi lepotec v primerjavi z prejšnjimi generacijami.
Ja saj glavno je, da se spravi na VW, čeprav ga noben niti ne omeni. 😉 Avensis je proizveden in (vsaj delno) razvit v Evropi, delan je za naš trg in še vedno peša za večino konkurence. Že sama Mazda6 dokaže, kaj lahko manj razširjena znamka s podobnim geografskim poreklom naredi v tem razredu. Da ne bo pomote, govorimo o drugi največji avtomobilski znamki na svetu! In še enkrat ponavljam, avtor ima podobno mnenje kot večina evropskih avtomobilističnih novinarjev. Strinjam se, da je Avensis zelo dober avto, ampak naj mi nekdo pove par tehtnih razlogov, zakaj bi ga kupil raje kot Mazdo6, Mondeota, Superba, … enostavno na nobenem področju ne izstopa, dizajnersko (predvsem notranjost) zaostaja za konkurenco, ni niti udoben, niti športen, po motorizaciji in opremi ne izstopa itd. Ena stvar je zadržan dizajn, drugo pa “brezdušen” in ena stvar so nevtralne vozne lastnosti, drugo pa sterilen občutek na vsem, česar se dotakneš.
Če se ne motim, avtor članka ni glih neki navdušenec nad VW-ji, kvečjemu nasprotno, tako da povsem napačno sklepate in ste čist falili mimo s temi primerjavami.
Aja, in vsi, ki ste skočili v zrak zakaj takoj primerjava z VW-jem: preberte cele komentarje. Polo78 je napisal samo na to, da imajo enake lastnosti pri VW-ju pozitiven prizvok, pri Japoncih (in morda še katerih drugih) pa negativen prizvok. In to nam ne škodi, ampak namen testov je, da so karseda objektivni.