Pritožba zoper delo policije

Ker zelo pogosto opažam, da ne veste, kdaj, zakaj in kako se pritožite zoper delo policije bom tokrat spisal en članek v zvezi s pravicami v policijskem postopku:

1. Kako lahko posameznik zavaruje svoje pravice v policijskem postopku
– Če menite, da so vam bile z dejanjem ali opustitvijo nalog policije kršene vaše pravice ali svoboščine se lahko ob vseh pravnih in drugih sredstvih v roku 30 dni pritožite na policijo.
– Če je policija zoper vas uporabila ukrep ali dejanje v predkazenskem postopku, se imate pravico pritožiti pri državnem tožilcu.
– Zaradi kršitev pravic z dokončno upravno odločbo ali kršitev človekovih pravic in svoboščin (ČPS) z realnimi, fizičnimi akti oz. pooblastili policije lahko sprožite upravni spor.
-Če menite, da so bile vaše pravice kršene v takem obsegu, da bi lahko šlo za storitev kaznivega dejanja policije proti vam in se storilec za tako kaznivo dejanje preganja po uradni dolžnosti (glej KZ RS), lahko zoper osumljenega policista vložite kazensko ovadbo pri pristojnem državnem tožilcu. Če gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo (glej KZ RS) morate ovadbo vložiti na pristojno sodišče.
– Če menite, da so vam policisti s svojimi dejanji povzročili protipravno škodo, lahko v pravdnem postopku uveljavite premoženjskopravni zahtevek za povrnitev škode.
– Vedno, v vsaki fazi postopka reševanja pritožb lahko vložite pobudo za varstvo pravic pri Varuhu človekovih pravic.

2. VRSTE PRITOŽB:

2.1 Pritožba na policijo ali na MNZ
Zakon o Policiji (ZPol) v 28. členu opredeljuje:
"28. člen
Če posameznik meni, da so bile s policistovim dejanjem ali opustitvijo dejanja kršene njegove pravice ali svoboščine, se lahko v 30 dneh od trenutka, ko je izvedel za kršitev, pritoži na ministrstvo ali policijo.
Vsako pritožbo, podano zoper policista, mora najprej obravnavati in preveriti vsa dejstva v zvezi z njo, vodja organizacijske enote policije, v kateri dela policist, na katerega se pritožba nanaša, ali od njega pooblaščeni policist (v nadaljnjem besedilu: vodja organizacijske enote policije). Z ugotovitvami seznani pritožnika, ki se v primeru strinjanja z ugotovitvami vodje organizacijske enote policije lahko odloči, da je s tem postopek reševanja pritožbe zaključen. To se zabeleži v zapisniku o obravnavi pritožbe, v katerem se povzame bistvene ugotovitve vodje organizacijske enote policije in ki ga podpiše tudi pritožnik. Ta postopek mora biti zaključen v 15 dneh od prejema pritožbe.
V primeru, da se pritožnik vabilu na razgovor ne odzove, se ne strinja ali ne soglaša z ugotovitvami vodje organizacijske enote policije, kakor tudi v primerih, ko iz pritožbe izhaja sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, mora vodja organizacijske enote policije celoten spis takoj odstopiti ministrstvu, ki vodi nadaljnji postopek reševanja pritožbe.
Reševanje pritožb na ministrstvu se izvaja v senatih, ki jih sestavljajo trije člani, in sicer: pooblaščenec ministra in dva predstavnika javnosti. Predstavnike javnosti, ki sodelujejo pri reševanju pritožb nad delom delavcev policije na regionalni ravni, na predlog lokalnih skupnosti z območja posamezne policijske uprave imenuje in razrešuje minister. Predstavnike javnosti, ki sodelujejo pri reševanju pritožb nad delom delavcev policije na generalni policijski upravi, na predlog organizacij civilne družbe, organizacij strokovne javnosti in nevladnih organizacij imenuje in razrešuje minister. Predstavniki javnosti se imenujejo za dobo štirih let z možnostjo ponovnega imenovanja.
Postopek reševanja pritožbe na ministrstvu se zaključi s posredovanjem odgovora pritožniku v 30 dneh od zaključka postopka pri vodji organizacijske enote policije. Z odgovorom pritožniku je pritožbeni postopek zaključen, pritožnik pa ima na razpolago še vsa pravna in druga sredstva za varstvo njegovih pravic in svoboščin.
Podrobnejši postopek reševanja pritožb predpiše minister."

Kaj to pomeni: Zakon določa, da lahko vsakdo, ki meni, da mu je policist z določenim ravnanjem, dejanjem ali opustitvijo kršil pravice in svoboščine, ob vseh pravnih in drugih sredstvih, ki jih ima na razpolago, pritoži na policijo. Pritožbo mora vložiti v 30 dneh od dneva, ko je do domnevne kršitve prišlo, policija pa je dolžna odločiti o pritožbi v naslednjih 30 dneh. Policija ima za reševanje teh pritožb posebne komisije oz za to zadolžene inšpektorje. Posameznik lahko pritožbo poda pisno ali ustno na zapisnik na vsaki policijski postaji; najbolje pa je, da jo poda pisno in naslovi na policijsko upravo, kjer se je domnevna kršitev zgodila, ali pa neposredno na naslov: POLICIJA, Štefanova ul. 2, 1000 Ljubljana.
Pritožbo rešuje poseben senat, v katerem so vključeni delavci policije, predstavniki lokalne samouprave in ljudje s civilne družbe.. Ker je ta postopek alternativna pot do rešitve spora je odločitev senata dokončna in nanjo ni možna pritožba. To ne pomeni, da so izčrpana vsa pravna sredstva. Prizadeti lahko še vedno poišče varstvo svojih pravic v formalnih postopkih splošnih (pravdni postopek) in specialnih sodišč (upravni spor).
Poudariti je treba, da posameznik s pritožbo na podlagi 28. člena ZPol ne more zahtevati:
– odškodnine
– ugovarjati utemeljenosti plačilnega naloga
– ugovarjati utemeljenosti policistovega predloga o uvedbi postopka za prekršek.
Za te zadeve so namenjene druge pravne poti in sredstva. Pritožbeni postopek na policijo zoper policista je omejen na ugotovitev, ali je policist s svojim ravnanjem, dejanjem ali opustitvijo uradnega dejanja kršil posameznikove pravice in je tako predvsem namenjen notranji higieni policije ter notranjemu nadzoru. Čeprav ne gre za klasičen pravni postopek, lahko posamezniku ugotovitev policije, da je do kršitve res prišlo in posledično opravičilo policije nudi le moralno zadoščenje. Obenem pa posamezniku tako priznanje policije pomaga pri uveljavljanju pravnih sredstev ( upravnem sporu, zahtevku za odškodnino v pravdnem postopku,…). Če pritožbeni postopek pokaže, da je do kršitev res prišlo, policija ponavadi sama sproži disciplinski ali celo kazenski postopek zoper policista, ki je kršitev povzročil. V zvezi s tem še opozorilo: Vložena pritožba pomeni hkrati tudi kazensko ovadbo zoper policista!. Zaradi večje odgovornosti policistov (uradnih oseb) je v zvezi z vlaganjem pritožb in ovadb zoper policiste zelo pomembno vedeti, da so zlonamerni oz. neutemeljeni očitki in obtožbe, ki jih posameznik v pritožbi očita policistu lahko kaznivo dejanje krive ovadbe. 288 čl. KZ določa, da če kdo koga naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti pa ve, da ga ni storil, se kaznuje z zaporom do dveh let.

2.2 Pritožba državnem tožilcu, pregon storilca po uradni dolžnosti, zasebna tožba
a) Pritožba državnem tožilcu
Zakon o kazenskem postopku v 4. odstavku 148 člena določa, da se lahko vsakdo, zoper katerega je policija uporabila kak ukrep ali dejanje v predkazenskem postopku, pritoži pri pristojnem državnem tožilcu. Pri tožilcu se lahko pritožijo osebe, od katerih je policija zaradi suma, da je bilo storjeno KD, zbirala obvestila, jih prisilno prijela in privedla na policijsko postajo, jim pregledala vozilo ali osebno prtljago, jim začasno omejila gibanje, ugotavljala identiteto ali opravljala katerokoli drugo pooblastilo policije. Pri tem ni pomembno, ali je posameznika policija obravnavala kot osumljenca ali kot očevidca oz. morebitno pričo v prihodnjem kazenskem postopku. V vseh teh primerih ima oseba, ki meni, da so policisti pri opravljanju nalog v predkazenskem postopku z njo ravnali nezakonito ali nekorektno, pravico do pritožbe na državno tožilstvo. Pritožbo se poda pisno ali ustno na zapisnik. Pristojni tožilec je ponavadi tisti tožilec, ki je pristojen na kraju, kjer je do kršitve prišlo. Tako kot pri pritožbi na policijo tudi tukaj ne gre za redno pravno sredstvo, s katerim bi lahko na primer zahtevali odškodnino. S pritožbo posameznik doseže, da morebitni nezakoniti posegi prenehajo ter da državni tožilec sproži ustrezno preiskavo o morebitni zlorabi policijskih pooblastil. Tudi tukaj velja opozorilo:Vložena pritožba pomeni hkrati tudi kazensko ovadbo zoper policista!. Zaradi večje odgovornosti policistov (uradnih oseb) je v zvezi z vlaganjem pritožb in ovadb zoper policiste zelo pomembno vedeti, da so zlonamerni oz. neutemeljeni očitki in obtožbe, ki jih posameznik v pritožbi očita policistu lahko kaznivo dejanje krive ovadbe. 288 čl. KZ določa, da če kdo koga naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti pa ve, da ga ni storil, se kaznuje z zaporom do dveh let.

2.3 Upravni spor
Zaradi kršitev pravic z dokončno upravno odločbo ali kršitev ČPS z realnimi (fizičnimi) akti oz. pooblastili policije lahko posameznik sproži tudi upravni spor na Upravnem sodišču. Upravni spor predstavlja posebno obliko sodnega varstva zakonitosti določenih posameznih aktov, s katerimi državni organi odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij. V upravnem sporu odloča Upravno sodišče, če za določeno zadevo ni z zakonom drugače določeno oz. ni predvideno drugo sodno varstvo ( v kar pa ne spada pritožba zoper policijo, ovadba za KD ali odškodninska tožba! o.p.). Upravni sporse sproži s tožbo, ki jo je treba vložiti v 30. dneh po domnevni kršitvi.Spor pred Upravnim sodiščem je priporočljiv predvsem v primerih, ko želi posameznik bodisi preprečiti nadaljevanje nezakonitega stanja, povzročenega s policijskim posegom ali z izdano upravno odločbo, ali pa pridobiti pravnomočno ugotovljeno sodbo, da je bilo policijsko dejanje nezakonito. S tako tožbo ima posameznik neizmerno večje možnosti za uspešen odškodninski zahtevek. Postopki na upravnih sodiščih so praviloma hitrejši kot na pravdnih (civilnih) sodiščih.

Toliko zaenkrat. Obstajajo tudi druga pravna sredstva, kot sta ustavna pritožba in pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice v Franciji, vendar za tako tožbo ponavadi potrebujete pravno pomoč zagovornika, zato o tem tukaj ne bom pisal.

2.4 Pritožba varuhu človekovih pravic
Varuh človekovih pravic (VČP) v RS je samostojna in od državnih organov neodvisna institucija. Njen namen je varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju med posamezniki in državnimi organi, organi lok. samouprave in nosilce javnih pooblastil. VČP lahko preiskuje primere nezakonitega ali nepravilnega dela državnih organov in se pri svojem delu ravna po določbah ustave in mednarodnih pravnih aktih o človekovih pravicah in svoboščinah.Pobuda za začetek postopka pri VČP se praviloma vloži v pisni obliki. Pobudi je treba priložiti dokumentacijo in navesti vsa dejstva ter predložiti dokaze, na katerih temelji. Pobudnik mora hkrati navesti, katera pravna sredstva je že uporabil in s čim je poudarjena subsidiarna vloga VČP. Zakon varuhu omogoča, da o zadevi izvede tudi preiskavo, zahteva oceno ustavnosti in zakonitosti, ter druge ukrepe.

2.5 Odškodninska odgovornost policije
Če posameznik meni, da so mu policisti s svojimi dejanji povzročili protipravno škodo, lahko v pravdnem postopku vloži tožbo zoper državo (policijo) ali zoper posameznega policista na civilnem sodišču in tako uveljavlja premoženjskopravni zahtevek za povrnitev škode.
Odgovornost za kršitve človekovih pravic je na splošno povezana z nedovoljenim posegom v pravno zavarovano območje pravic posameznika. Poseg pa je v najširšem pomenu vsako dejanje oviranja ali omejevanja, in sicer ne glede na to, ali gre za poseg države ali tretjih oseb. Ustava ureja odškodninsko odgovornost države v 26. členu in pravi:
"Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z
opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa,
organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim
protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali
dejavnost opravlja.
Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo
tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil."
Ustavna pravica torej daje posamezniku pravico da uveljavlja odškodninsko odgovornost države za škodo, ki je nastala kot posledica izvajanja javnih pooblastil, kar ne vlja samo za policijo in druge državne organe ampak tudi za vse nosilce javnih pooblastil.