Chanov kotiček: 24 ur

A da ne bo pomote, pri slednjem nikakor ni govora o kakšnem perverznem postavljanju Guinnessovega rekorda s Toyotinim Priusom na raketni pogon, temveč za štiriindvajseturno vzdržljivostno preganjanje po francoskem Le Mansu! Celodnevna dirka sicer velja za enega izmed najbolj prepoznavnih športnih dogodkov na zemeljski obli, ki se, po rangiranju prominentnega National Geographica, lahko primerja celo z Olimpijskimi igrami, nogometnim Svetovnim prvenstvom, Super Bowlom ter … Odprtim prvenstvom Argentine v polu. Nenazadnje pa se veličina samega dogodka vidi že v tem, da si samo prireditev ogleda skorajda toliko ljudi, kot je gledalcev finalne oddaje kakšnega izmed bolj gledanih slovenskih resničnostnih šovov (beri: okrog 250.000)!

Vseeno pa moram priznati, da še vedno ne razumem povsem dobro, kakšen čar prinaša gledalcem sama prireditev, da na njo vsako leto junija rinejo skorajda s takšnim veseljem, kot je lani 8.000 »srečnežev« na koncert ansambla Modrijanov v celjsko dvorano Zlatorog. Saj povprečnemu avtomobilskemu laiku na prvi pogled deluje neumorno buljenje v par švigajočih bolidov dokaj podobno nekdanjim koncertom na Rock Otočcu – smrdeče, umazano in nadvse hrupno.

Ampak, na dogodek v Le Mans, kjer se sicer v 24 urah na dirkalni stezi predstavlja eden izmed vrhuncev trenutnega motoroznanstva, pri katerem se morajo izkazati prav vse komponente dirkalnega bolida, ne greš ravno zaradi tega, da bi ugotovil, če je kakšen od bolidov LMP1 lažji od dovoljenih 870 kilogramov. Saj se tudi na Olimpijske igre ne odpravljaš prvenstveno zaradi tega, da boš v prvi vrsti preučeval optimalno izkoriščenost Boltovega koraka med njegovim maksimalnim sprintom v finalu na 100 metrov. Večina ljudi tovrstne dogodke obišče zaradi samega doživetja, pa najsi gre za opazovanje zadnjice skakalke v troskoku Snežane Vukmirović med njenim ogrevanjem ali pa za morebitne nevarne prehitevalne manevre serijskega zmagovalca Le Mansa zadnjih let iz vrst ingolstadtskega Audija. In marsikoga več ali manj zanima sam šov, ki spremlja dogodek; letos ga bodo začinile medijske zvezde, kot sta Fabien Barthez in Patrick Dempsey, ki bosta nastopila na samem tekmovanju, ter Fernando Alonso, ki bo v soboto, 14. junija, ob treh popoldne mahal z zastavico na startu.

In da bi tudi sam končno doživel podobno doživetje in veselje, katero je lani občutila množica v celjski dvorani Zlatorog, se na povabilo enega izmed glavnih sponzorjev štiriindvajseturnega dogodka, francoskega Michelina, čez natanko 24 ur tudi sam odpravljam na prizorišče letošnjega dirkaškega maratona. Ter poskušam ugotoviti, kako se bo po 16 letih abstinence v najbolj »strupeni« kategoriji prototipov LMP1 izkazal Porsche (919 Hybrid), ki je sicer s 16 zmagami tudi najuspešnejši zmagovalec Le Mansa v zgodovini. Da pretipam v živo, če so Michelinove pnevmatike, s katerimi je sicer oskrbljenih približno 60 odstotkov vseh dirkalnikov, po sami dirki podobno obrabljene kot kitajske »čunga-lunga« zimske gume iz Obija po eni zimi. Ter da končno v živo ugledam Toyotino hibridno vozilo, ki voznika nikakor ne poženšči!

Tekst: Chan. Foto: Porsche, Audi, Gašper Pirman

* Circuit de la Sarthe – 13,629 kilometra dolga steza 24 urne dirke v Le Mansu, ki je deloma speljana po dirkališču, deloma pa po javnih cestah.