Chanov kotiček: Avtocestni križi

avtocesta

Misija »zidarjeva vizija«

V očeh posameznika tako ponuja dandanes najdražje čudo v zgodovini Cankarjevega »hlapca« idealno sredstvo, da premaga lastne fobije in preseže svojo podzavestno majhnost. Pa vendarle ne z detajlnejšim ogledom gradbenega mega projekta, katerega lahko demantira že prvi povprečen viadukt ali tunel na severni strani Karavank. Temveč, da bo poskušal odpeljati absolutno celotno pot po pravkar dograjenem avtocestnem križu in to povsem striktno po zadnjih sprejetih pravilih cestnega prometa. Ter poskušal ostati v enem kosu! Misija, ki bo odgovorila tudi na marsikatero odprto vprašanje iz naše polpretekle zgodovine …

Levo ali desno

S pričetkom psihoanalitične naloge se kaj kmalu prikaže popolna slika cincajoče politične narave povprečnega prebivalca te naše male deželice. Velika večina se enostavno sploh ne more odločiti, kje bi radi bili – ali na levi ali na desni! Hja, če bi bilo mogoče, bi vsi bili radi naenkrat povsem sredinski ter sedeli na dveh stolčkih naenkrat. Oziroma se peljali po obeh pasovih. Najbolj zanimivo je pri tem opazovati, da ponavadi opravijo prehod iz ene na drugo stran brez opozorilnega signala. Ne glede na to, da za sabo puščajo množice razjarjenih zasledovalcev. Tudi tuljenja oziroma hupanja za sabo ne slišijo.

Nočna panorama pa naključnemu avtocestnemu opazovalcu še vedno razkrije, kako se večina rdečih lučk prikazuje po levi … belih pa po desni …

Pluti s tokom

Menda je bilo celo v Brižinskih spomenikih zapisano, da morajo vsi prebivalci pluti s tokom. Oziroma s takšno hitrostjo, kot jo narekuje prvi. Ne glede na to, če je sploh skladno z zadnjo zakonodajo. Vsak, ki pa bi si drznil prehitevati ustaljeni tok, pa je takoj okarakteriziran za neprilagojenega, kateremu je mesto morda le še v kakšni opoziciji.
Sicer pa se celo najdejo primerki, ki želijo pluti oziroma se peljati v povsem nasprotno smer. In pristanejo dobesedno z glavo v zidu! Takšne posameznike poznamo že v vsakdanjem političnem življenju ali kot kronične pijance s povsem zamegljenim pogledom na svet ali pa kot tresoče starostnike, ki nimajo več stika z realnostjo.

Spomeniki

Žalost napolnjuje srce, opazujoč množico svečk, ki nemo svetijo v opomin že skorajda pred vsako luknjo. Majhni spomeniki žrtev, krivih ali nekrivih, naj bi opozarjali mimoidoče. Velika večina jih sploh ne opazi. Z nespremenjeno hitrostjo nadaljujejo svojo pot, trdno začrtani po svoji, menda najbolj pravi poti.

Katarza

Misija »zidarjeva vizija« se sicer zaključi brez posebnega zgodovinskega pomena, psihoanalitične analize o stanju duha na Slovenskem ali kakšnega posebnega občutka ponosa v srcu. Konča pa z življenjskim spoznanjem, da je za take enodnevne »blesarije« bencin malce predrag!

Tekst: Chan