V teh kriznih časih, ko se vlade menjajo kot soigralci v La Toyinih filmih, je lahko med razrvanim ljudstvom že malce bolj drag avto precejšen predmet spotike. In ljudstvo, ki vsakodnevno posluša o takšnih in drugačnih aferah in nečednostih, ki so se naselile v vse pore dandanašnje družbe, voznika tovrstnega jeklenega prestižneža že takoj v naslednjem trenutku označi za goljufa, tatiča, tajkuna ali pa, o moj bog, za politika. In ni važno, če si vsako leto privoščiš tritedenske počitnice na Bora Bori, hkrati plačuješ še šolnino za mulca na Harvardu, doma pa si si ravnokar privoščil novo kuhinjo Bulthaup za 60 tisočakov. Ne, prestižen jekleni konjiček je pač najbolj opazen v javnosti in še najbolj kaže na določen odklon v naši družbi, ki je že od pamtiveka prepredena z uravnilovkami.
Tako je slovenski živelj, ki ga je bog »obdaril« s prav posebnim genom, ki ne dovoljuje nobenih pretiranih odklonov od zapovedane povprečnosti, vedno gledal malce postrani na vse tiste, ki so imeli več od njega. Ter se brž poskušal enakopravno meriti z nadpovprečneži. Pa najsi je šlo že za naše predhodnike v srednjem veku, ki so na Gosposvetskem polju šemili koroške vojvode v svoja kmečka oblačila ter jih prisilili, da so jih morali poslušati v plebejski slovenščini. Ali pa za povsem iracionalno medsosedsko klanje pred 70 leti, ko si lahko skozi prikladen izgovor, ki se je skrival pod ideološko floskulo kulturnega boja, dokončno potolkel svojega soseda, ker je pač imel več debelejših krav od tebe. Ali pa za kasnejše obdobje, poznano tudi kot »hladna vojna slovenskega podeželja«, ki se je kazalo v nenadzorovanem oboroževanju in kopičenju arzenala, v obliki novih Zetorjev, obračalnikov, nakladalk in rotacijskih kosilnic, saj nikakor nisi smel biti manj »oborožen« od soseda. Ter dosegla svoj klimaks v zadnjih dveh desetletjih po padcu Berlinskega zidu, ko so se novodobni bogataši nenadoma pričeli voziti s prestižnejšimi jeklenimi konjički. A je »plebejsko« ljudstvo brž našlo rešitev! Ter s pomočjo nepregledne množice uvoženih rabljenih vozil iz tujine vsaj na cestiščih postalo za nekaj časa dokaj enakovredno »uspešnim« direktorjem in podjetnikom.
A v zadnjih časih, ko je število brezposelnih skorajda že tolikšno, kot nekdaj število članov Zveze komunistov, je postalo med ljudstvom vsakršno izzivanje s (pre)dragim vozilom rahlo provokativno. In na trenutek celo malce nevarno. Nenazadnje tudi zaradi čedalje boljšega pretoka informacij. Tako so včasih zavistni avtomobilski nepoznavalci zgolj slutili in ugibali, koliko je stal Zidarjev luksuzni Mercedes. Dandanes pa zna že vsaka nergava tajnica na svojem pametnem telefonu v zgolj 32 sekundah odkriti, da je šefov Audi vreden skoraj toliko kot njeno 30 m2 veliko enosobno stanovanje v Kosezah, za katerega je najela 20-letni kredit.
Ne, dandanašnja uravnilovka, pri kateri so že bradate Avstrijke pretirana anomalija, tako zapoveduje, da se naokrog prevažamo z dovolj racionalnimi in ne pretirano dragimi avtomobili. Saj te lahko splošna javnost brž označi za sumljivega in »preseratorskega«, pa četudi se samo sprehodiš čez BMW-jev salon.
Tekst: Chan; foto: Avtomobilizem.com
Mnenja uporabnikov
5 komentarjev za "Chanov kotiček: Fovšija"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
@Blinder – seveda, tisti nastavljeni, “ljudski” direktor, ki je bil na firmi namesto maskote je imel samo 4x višjo plačo. Vsi tisti nad njim, v politiki, pa so imeli preceeeej več. Morda ne v obliki plače, ampak se je “nabralo” s časom. Pa tudi tile klovni od direktorjev velikokrat niso SAMO plače prejemali. Mešetarjenje je bilo pravilo, še delavci so to delali brez kaznovanja.
V bivšem sistemu skoraj ni bilo možnosti, da bi navadni ljudje imeli kaj več brez vmešavanja v politiko. Partija je bila nedotakljiva itd., pa tudi partijci niso vozili nekih silnih avtomobilov, ker jih pač skoraj ni bilo (razen domače proizvodnje). Torej ni bilo česa za bit fovš. Bajte so si pa itak lahko prej ali slej vsi zgradili za drobiž.
Zdaj pa je treba malce bolj trdo delat, če hočeš v lajfu kej več imet. In poleg politično nastavljene drhali (ta del je enak prešnjemu sistemu) imaš še uspešne posameznike – eni goljufajo, eni ne (spet enako kot prej, samo, da je zdaj v igri večji denar). In zato pride do fovšije, tiste, taprave. Ta žleht. Ker se ljudem a) ne ljubi toliko bolj trudit in b) ker gre ljudem na k***** ker je nekdo nakradel premoženje. Pogosto so obe opciji prisotni.
slovenci smo zavistni ker smo (bili) navajeni, da imamo vsi podobne prihodke. Direktor je zaslužil le 4x toliko kot čistilka. Po opustitvi socializma pa so se razmerja prihodkov spremenila, mi pa še vedno pričakujemo, da bo direktor imel le 4x plačo kot čistilka
Kakšni posebni geni neki! 🙂 Vsak Slovenec se je že peljal z dobrim avtomobilom, malo manj pa jih je že jedlo s srebrnim priborom, spalo na svilenih rjuhah, imelo nesramno drago kuhinjo (ah neee, Ikea je über) ali imelo uro za par tisočakov. Te stvari posledično niso predmet zavisti.
No…to, da si nekomu fovš dober avto (ali pa kaj drugega) je nekaj povsem normalnega. Problem nastane, če ga zaradi tega začneš neupravičeno obsojat ali da ga zaradi tega izločiš kot nevrednega tvoje družbe.
Sam sem fovš npr. mojemu frendu neko zadevo. Pa smo še vedno najboljši frendi. Torej, fovšija je vedno prisotna in je povsem normalna, pač, aspiracija po nečem, kar nekdo drug ima in ti ne, “sosedova trata je vedno bolj zelena kot tvoja” pravi pregovor. Če pa začneš samo na podlagi tega nekoga diskriminirati na kakršenkoli način, pa nastane problem.
hehe.. primerjava z latojinimi soigralci je dobra :). Sicer pa ne vem kje se vsa ta zavist pojavlja. Nikoli je nisem čutil pri sebi, niti je nisem zaznal v debatah s sosedi, znanci. Je to odvisno od regije? IQ-ja? števila maminih zavrnitev/leto v otroštvu? velikostjo falusa? ima kdo odgovor na to?