Že dolgo časa se počutim povsem nekoristno. Prav nihče se ne spomni več name. Minevajo dnevi, tedni, celo meseci, preden me sploh kdo opazi. Žalosten sem. Želel bi si, da bi se življenje hitreje vrtelo okrog mene.
Pred leti sem razmišljal, kakšno preklemansko srečo imam. Niso me izbrali v prvem izboru. Bil sem presrečen, ko sem izvedel, da ne bom v prvi bojni liniji. Privoščljivo sem se smejal ostalim, saj sem vedel, da bo njihova služba bistveno bolj naporna in stresna. Kako sem se motil!
Na začetku so me gledali malce postrani. Vem, da so mi vsaj malce zavidali. Smejali so se mi, a vem, da je bil njihov smeh vsaj malce prisiljen. Dejali so mi, da sem relikt. Da sem eden izmed zadnjih pred zamenjavo. Da sem lahko hudičevo srečen, da me niso že na začetku zamenjali z avtomatskim nadomestkom.
Zadnje čase opažam, da je tudi mene pričelo že načenjati. Mislil sem, da bom užival v brezdelju. A kljub vsakodnevnemu lenarjenju postajam zguban in postaran. Počutim se kot napihnjena žaba. Vse me že tišči! A še najhujše je čakanje. Čakanje me ubija bolj, kot če bi padel z visoke stolpnice med razbito steklo.
Včasih sanjam, da sem na vrtiljaku. Na vrtiljaku sreče. Sanjam, kako se okrog mene z nesluteno hitrostjo vrti ves svet. Drevesa, hiše, avtomobili, sonce, oblaki in zvezdnato nebo. Diham svež zrak. Spomladanska dežna ploha me osveži. Presrečen sem!
V trenutku se predramim! Slutim, kako se bliža! Sončni žarek se skrivoma prikrade čez ozko režo. Čutim, kako me toplo boža po trebuhu. Občutek je neverjetno blagodejen. Žarek upanja! Končno!
A že v naslednjem trenutku nekaj močno zaropota. Svet okrog mene se strese. Sončni žarek izgine v hipu. Upanje izgine. Ne že zopet! Vrnem se v kruto resničnost. Tja, kjer ždim že celo svoje življenje. V popolno temo. V luknjo, kjer sem povsem sam. S svojimi mislimi. Črne misli, ki me počasi prebadajo v dno moje duše. Od žalosti in agonije bi se najraje kar razpočil od žalosti! Najverjetneje bi bilo to še najbolje!
Prav nihče se ne spomni več name. Minevajo dnevi, tedni, celo meseci. Žalosten sem. Priznam, da se velikokrat počutim kot peto kolo. Pa saj tudi sem! Saj sem namreč rezervno kolo!«
Tekst: Chan; foto: takomabibelot
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen