Včasih imam občutek, da je vsako leto hujše. Začuda imam vsaj pozimi pred njo blažen mir. Ko da mi želi sporočiti, naj se pripravim. Kljub spomladanskemu prebujanju narave, opojnemu dehtenju živopisanih cvetlic, prijetno toplim sončnim žarkom, ki nežno božajo čedalje manj oblečena dekleta, se ne morem otresti slabega občutka. Tistega neopisljivega, nervoznega občutka, ko veš, da te lahko razjarjena pričakuje za sosednjim ovinkom. Kljub temu me zna vedno znova presenetiti povsem nepripravljenega!
Prijatelji mi pravijo, da sem paranoik. Da preveč kompliciram. Da se preveč sekiram za povsem nesmiselne in brezvezne zadeve. Kaj pa oni vedo! Briga njih! Pravi prijatelji bi me razumeli. Ne razumem jih, kako lahko povsem apatično gledajo, četudi bi njih doletelo kaj podobnega. Ne vem, ali so se šalili z mano, ko so mi dejali, da je celo možno, da me telefon opozori, če je v bližini … ona!
Nedolgo tega nazaj sem imel preklemano srečo. Izognil sem se ji zadnji trenutek. Precej dobro sem se ji uspel skriti. Še danes se zadovoljno nasmehnem, da sem bil toliko moder in se povsem podzavestno ustavil. V ravno pravšnjem trenutku. Par metrov dlje, pa bi me opazila. Uh …
Ne zmorem in ne uspem pa razumeti ostalih. Z rokami so mi kazali, naj le vendarle grem naprej, nekateri kričali in celo grozili. Sprašujem se kam gre ta svet! Enostavno nisem imel srca, da bi kogarkoli spustil proti njej. Precej dobro namreč vem, kakšna je, ko je najhuje. Spomin je še precej svež, ko ji je uspelo razbiti celo šipo!
Priznam, sedaj je imam že več kot dovolj. Vsakič znova preklinjam na ves glas, ko me dobi v svojo pest. Tedaj ne izbiram besed, kletvice znajo biti precej sočne. Čeprav vem, da mi preklinjanje in zmerjanje ne bo kaj dosti pomagalo. Zaradi tega me že lastni otroci gledajo postrani. Briga me! Resnično imam dovolj, da me vsako leto dobi ta presneta toča! Avtomobil je bil pač predrag, da ga pred hišo gledam vsega obtolčenega!
Tekst: Chan
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen