Chanov kotiček: Ovčke

ofca

Primer št. 1:

Odpraviš se v najbližji trgovski center. Svoj velecenjeni jekleni konjiček, katerega želiš ohraniti kolikor toliko brez bušk in odrgnin, parkiraš na najbolj praznem delu parkirišča. Tam, kamor se še golobom s strehe trgovskega centra ne ljubi odleteti, da bi opravili veliko potrebo. A kljub temu, da si že toliko oddaljen od vhodnih vrat trgovskega centra, da jih je moč opaziti zgolj in samo z daljnogledom, si neizmerno zadovoljen, ker v radiju stopetdesetih metrov ne opaziš prav nobenega parkiranega avtomobila.

Ko pa se iz trgovine vrneš po slabih desetih … ne … treh minutah …, ni vrag, da je poleg tvojega avtomobila parkiran, ne le eden, ampak je obdan s kar OSMIMI avtomobili! Pravi avtomobilski otoček! Po vsej verjetnosti parkirajo tako na ozko, da ti poleg voznikovih vrat pustijo le toliko prostora, da imaš zgolj dve možnosti: ali se preobraziš v petnajstletno Nadio Comaneci ali pa upaš, da ti je kaj pomagal tečaj tibetanske joge, združen z osnovami Power Kamasutre. Hkrati premišljuješ, zakaj si nisi dal odstraniti leve ritnice ter sam pri sebi zakolneš: “Je … beeeee …. mti, kako parkirajo!“.

Primer št.2:

Narava se počasi prebuja. Zima se (končno!) počasi poslavlja. V jutru se oblaki počasi razkrajajo. Rahlo sramežljivo se prikažejo sončni žarki. S svojo nežno toploto opozarjajo, da je pred vrati pomlad.

Rahle trgajoče meglice, ki se vlečejo čez polja, travnike ter odstavni pas primorske avtoceste, opozorijo voznika z italijansko registrsko označbo, da je NUJNO potrebno prižgati tako sprednje kot zadnje meglenke. Ter s tem opozori ostale soudeležence pred neizbežno nevarnostjo zmanjšane vidljivosti na zgolj in samo 2 kilometra! Opozorilni signal je sprožen in podobno, kot so nekdaj po hribih zagoreli kresovi pred približajočo se turško nevarnostjo, svoj »kres« prižge še drugi, tretji, četrti, peti, … stošestnajsti voznik.

Narava se počasi prebuja. Zima se počasi poslavlja. V jutru se oblaki počasi razkrajajo. Rahlo sramežljivo se prikažejo sončni žarki. Veriga prižganih meglenk, ki bi zaslepile še Stevieja Wonderja, pa poskrbijo za prav poseben opozorilni učinek, katerega bi bilo moč opaziti celo z Mednarodne vesoljske postaje ISS. Italijanski voznik, drveč po primorski avtocesti, ob tem zadovoljno zamrmra: “Che beeeee … llo!*”

Primer št. 3:

Opazuješ posvečena VIP parkirišča slovenskih podjetij, na katerih lahko parkira zgolj in samo najvišji management. Posvečena VIP parkirišča, na katerih je splošno znano pravilo, da bodo vsako nepravilno parkirano vozilo brž odvlekli vse do odlagališča jedrskih odpadkov v Vrbinu pri Krškem ali pa na celostno razgradnjo v … Žabjak.

A v nasprotju s srce parajočimi pričanji (obubožanih) direktorjev, ki v vsesplošnem deliriju iščejo izhod iz krize v pospešenem odpuščanju delavstva, je moč na posvečenih VIP parkiriščih velike večine podjetij opaziti zgolj in samo bleščeče zloščeno pločevino. Staro največ 24 mesecev! In sicer po naslednjem vrstnem redu: Audi, BMW, Audi, BMW, Audi, BMW, BMW, Audi, Audi, Audi, Range Rover (ups, uporabnik vozila je menda že v predkazenskem postopku), BMW, Audi, BMW, Volvo (kaj za vraga … aha, ženin avto), Audi, BMW, Audi, BMW, Audi, BMW, …

Gre tudi v tem primeru za novodobni managerski socializem? Pri katerem direktor(čič) ne sme preveč odstopati od svojih stanovskih kolegov? Hja, če ni Audi, je pa vsaj Beeeee … mve …

Beeeee …

Tekst: Chan; foto: ryochiji

* Kako leeeeepo! – ital.