Chanov kotiček: Velika majhnost

traffic-stop-light-2285223-l

Slovenija je toliko majhna, da ima skorajda vsak Slovenec v imeniku svojega mobilnega telefona najverjetneje vsaj dva ministra, štiri župane ter tri prejemnike Viktorjev. Na področju ene bolj ali manj rejene kure je pač nemogoče pričakovati, da se ne bi skorajda vsi med sabo že poznali. Zatorej je zelo velika verjetnost, da se ti zgodi, da boš v kakšnem prometnem verbalnem konfliktu naletel na bežnega znanca, če ne že na kakšnega nadrejenega iz službe. Konec koncev se lahko že zelo verjetno zapleteš s policistom v civilu ali bog ne daj, s kakšnim »celebrity« odvetnikom.

Pravijo, da človeka spoznaš po tem, kako vozi. Glede na slovenske politike, ki znajo menda voditi barke mimo vseh čeri, pa se velika večina najverjetneje ne bi z njimi peljala niti dva metra. Dotičnemu direktorju, menda dokaj prominentnega podjetja, bi lahko velika večina prometnih soudeležencev ter hkrati potencialnih strank, ob njegovemu cestnemu performansu pokazala le še sredinec. Če namreč vodi podjetje tako, kot vozi, potemtakem bi lahko pričakovali, da se bo firma kaj kmalu znašla samo še v globokem dr … jarku.

Sicer majhen direktorčič kaže na vsesplošno samozadostnost slovenskega menedžerskega kroga. Velikokrat se ravno skozi prometno kulturo zrcali njihovo »podjetništvo« ter lastna filozofija. Filozofija, ki kaže, da so do svojih položajev prišli tudi s prehitevanjem po desni ter vožnjo v rdečo luč. Tudi, če so za sabo puščali mrtve in ranjene, brez da bi vsaj poklicali na številko 112, če se že ustavijo ne.
Verovati v miličnika, ki bi pravočasno ustavil direktorčičev Volvo, je pač toliko racionalno, kot verjeti, da bo George Bush mlajši sprejel islamsko vero ter šel na romanje v Meko. Bi bilo učinkoviteje ignorirati njegovo podjetje zaradi njegove lastne prometne samopromocije? Kljub temu pa ostaja zanimivo, da četudi bi bil direktorčičev avto v celoti polepljen z modro zelenimi emblemi, ki bi kot Batmanov znak sijali v nebo, bo slovenska brezbrižnost še vedno zahajala v njegovo firmo.

Na koncu se človek vpraša, mar ni tudi anomalija tajkunizacije zrasla iz nas samih, katere nismo znali in zmogli zaustaviti že na stranskem dovozu, preden je zapeljala na glavno cesto? Par deset protestnikov, ki še sami ne vedo, zakaj dandanes protestirajo, ni niti zvonjenje po toči. Že zaradi lastne brezbrižnosti pa smo danes vsi, razen direktorjev in direktorčičev, že v globokem … jarku.

Tekst: CHAN, foto: Benimoto