“Crash diet”*

Ozrite se okrog sebe. Mimo švigajo dvojne brade, kravja vimena, rešilni jopiči okrog pasov, na genitalije pogled zastirajoči vampi – petina moških je nazadnje videla svoje družinske dragulje pred plebiscitom za samostojno Slovenijo. Ljudje se fizične aktivnosti ogibajo kot Nova ljubljanska banka tujih lastnikov, ko se že premikajo, pa je to ponavadi le zaradi tega, da bi se ognili dežju ali nasproti drvečemu vozilu, pri tem pa spominjajo na sedemsto-kilogramske polarne medvede v lovu na tjulenja. Tako smo podvrženim “gosposkim boleznim” modernega časa za katerimi so včasih umirali le fevdalci.

Kardiovaskularne težave pokopljejo skoraj tretjino prezgodaj umrlih ljudi, kar pa ne velja za naše primatske bratrance – kljub 98% genetski sorodnosti se šimpanzi, bonobi, orangutani in gorile namreč zelo redko zgrudijo, držeč se za prsni koš. Delno najbrž zaradi izredne telesne aktivnosti (pravijo, da povprečen šimpanz na dan seksa najmanj desetkrat), delno zaradi prehrane, ki jo sestavljajo pretežno sadje in zelenjava, za občasen poobedek pa pohrustajo še kakšnega glodavca.

Ker pa je to avtomobilistični portal, vam ne bom nakladal o tem, kako bi bilo pametno živalske kadavre na krožniku zamenjati za sojine polpete, preteči bostonski maraton in seksati najmanj desetkrat na dan (ne priporočam, razen če ste kontrolor kakovosti pri Pfizerju), ampak se bom osredotočil na podobno težavo, ki jo imajo naši pločevinasti ljubljenčki. Da, tudi avtomobili se, kot sodobni ljudje, vsako desetletje nemarno poredijo. Iz vitkih atletov iz povojnih časov so se spremenili v prave oklepnike, z bočnimi ojačitvami, super-trdno jekleno kletko, najbrž sestavljeno iz kriptonita, načrtno zmečkljivimi deli in dovolj airbagi, da bi se kabina v primeru trka spremenila v gumijast grad za otroke.

Desetletja se je stvar godila postopno, konec devetdesetih in začetek dvatisočih, ko se je začela NCAP histerija, pa je stvar ušla iz vajeti. Kar naenkrat so avtomobili postali kot Abramsov tank, da bi le dosegli tistih marketinško tako potrebnih 5 zvezdic na crash testu, posledično pa se je denimo teža Clia III približala ali v nekaterih verzijah celo presegla tisto Renaulta 21 – avtomobila višjega srednjega razreda, ki ga je Renault ponujal še leta gospodovega 1993.

Priznam, da bi se v centru Kabula na sladoled raje odpeljal z novim Cliom kot z enaindvajsetico – ko bi uporniški talibani v Toyotinih pick-upih hoteli s ceste spraviti mojo neverno rit, bi bočne ojačitve prišle še kako prav. Pravzaprav načeloma nimam nič proti varnosti: vsak kilogram, ki reši življenje v prometni nesreči, je zlata vreden.

Nikakor nimam želje, da bi se vračali v čas pločevinastih krst. V petdesetih so naši dedje noreli v Hroščih in Citroenih 2CV, kjer so bile načrtno zmečkljive cone kar naši notranji organi. Konec osemdesetih je bilo že bolje; v Golfu II ali Escortu smo imeli ob čelnem trku nad 60km/h veliko možnosti, da nas vsaj pokopljejo v odprti krsti, dandanes pa imamo celo določen odstotek upanja na preživetje, kar je resnično vrhunski dosežek. Tistemu, ki je preživel težko nesrečo in dobil še eno priložnost za razplod ponosne vrste homo sapiens, ne bo žal, da je prej tri leta zraven vozil 200 kilogramov protipehotnega oklepa.

V nasprotju s prekomerno težo ljudi torej s samo poreditvijo avtomobilov v osnovi ni prav nič narobe. V čem je torej težava? Naj začnem z dvema primeroma. Eden je abstrakten, drugi konkreten in resničen.

Pred 15 leti je povprečen Slovenec (imenujmo ga kar Josip Jurčič) kupil vozilo s strumnimi 100 konjiči, katerim je sapo dajalo šestnajst ventilov. Pospeški so bili več kot zadovoljivi, ob odločnem pritisku na plin je pustil Fergusone, Tomo Vinkoviće in kosilnice BCS daleč za sabo. Avtocestna hitrostna povprečja so bila dovolj visoka, da tudi na nemških »autobahnih« ni zardeval in se sramoval slovanskega porekla.

Gospodu so se od zadovoljstva začeli vihati brki kot generalu Maistru po dobljeni bitki za Maribor. Čas je tekel, avto se je staral in tako se je leta gospodovega 2010 gospod Jurčič odločil, da bo kupil avto istega razreda. Spomni se, da je bil motor s 100 konji v starem avtu več kot zadovoljiv, zato si omisli takega s podobno konjenico. Premeteni prodajalci pa mu “pozabijo” povedati, da je nov model težji ravno toliko, kot da bi v prtljažniku stalno tovoril tri dobro rejene merjasce. Končna hitrost je zaradi v blokado izsiljene zadnje prestave podobna, če ne celo višja, kot pri starem vozilu.

Na testno vožnjo se gospod Josip seveda ne odpravi in gre v dobri veri na banko po kredit ter odšteje 9.999,99€. Na poti domov, ko za volanom vesel razmišlja, kam bo naložil cent, ki mu je ostal, pa sledi razočaranje. Pospeški od 0 do 100 trajajo podobno dolgo kot tisti prvi ponedeljek v pisarni po počitnicah na Tahitiju. Pri 130km/h na avtocesti motor rohni z bobnič pokajočimi 4.200 vrtljaji odmične gredi na minuto. Na regionalki skuša prehiteti tovornjak, ki vozi 70 km/h. Pritisne na plin, pa se ne zgodi nič posebnega. Po dveh sekundah začne avto lenobno pridobivati hitrost … 72, 74 … 77 ……. 82. Ko komaj uide čelnemu trku in se ustavi na avtobusni postaji, začne prvič razmišljati, da je bil »nategnjen« brez lubrikanta.

Šele tedaj pobrska po prometni knjižici in ugotovi, da so za nastalo situacijo krivi trije metaforični merjasci v prtljažniku. Zagrenjen in razočaran se vrne domov, parkira v garaži in se v depresiji odpravi spat. Počuti se ogoljufanega. Začne ga mučiti impotenca. Žena ga zapusti za novega ljubimca – takega, ki si je omislil modernega turbo-bencinarja. Ne preostane mu drugega, kot da se požene v bridko smrt – zaleti se v drevo, a po nesreči zaradi izjemne pasivne varnosti novega vozila preživi. Koliko ljudi hodi naokrog s polomljenimi okončinami ter podobno zgodbo kot gospod Josip Jurčič?

Druga zgodba. Tokrat iz lastnih izkušenj. Občasno se imam priložnost voziti z bencinsko Toyoto Auris 1.4 VVTi (Variable Valve Timing with Intelligence – celo z inteligenco se kitijo ti japonski ventili). Pravzaprav je bila vožnja s poševnooko (a v Turčiji sestavljeno) lepotico povod in inspiracija za članek. Takole čez palec ji ni kaj očitati. Razen morda zgrešene ergonomije in natančnosti izdelave, ob kateri bi tudi Mustafa Atatürk zgubil upanje nad svojim narodom, Japonski šefi pa bi ob pogledu na zijajoče spoje med plastičnimi površinami brž storili harakiri ali pa vsaj začeli protistresno ovohavati uporabljene spodnje hlačke japonskih šolark, kot je to v navadi pri tokijski fetiš eliti. Avto se pelje zelo solidno za ta razred. Udobje je doraslo vsaj razredu višje, prostora je dovolj za košarkarske centre (tudi zadaj). Lepo drseča ročica enoprostorsko privzdignjenega menjalnika drsi, kot bi bil ta namočen v margarino Becel z izvlečki omega 3. Vožnja je tako na splošno mehka in lahkotna.

Idila pa se konča, ko je treba koga prehiteti oz. na avtocesti posvojeno Turkinjo prignati do zakonsko dovoljene hitrosti. Takrat so se mi začele dogajati podobne stvari kot zgoraj omenjenemu gospodu in le bogatim izkušnjam prakticiranja zen budizma se lahko zahvalim, da nisem hotel storiti konca podobno kot on. 97 inteligentnih konjičev pod pokrovom – za katere vem, da so bili v Corollah iz devetdesetih poskočni, kot da bi jih pital z senom, namočenim v čisti adrenalin – so v Turkinji hirali in sopihali v stilu starih odsluženih dirkalnih kobil, katerih ostanke pojemo v ilegalnih gorenjskih konjskih klobasah. Prav neverjetno kaj naredi teža in po sili na dolgo izračunan menjalnik. Za po mestu in ob nedeljah k čaščenju izmišljenega kozmičnega tirana še zadostuje, ko pa je treba slediti urnemu prometu sodobnega časa, pa je stvar na meji (še) varnega.

Prva: 5.000 vrtljajev, druga: 4.500, tretja: 4.500 … še malce pa bo … 80 kilometrov na uro. Medtem ko se adrenalinsko vključujem na avtocesto, zadaj že nestrpno trobijo poslovneži v bavarskih lepotcih češ: »Umakniseprekletipenzionistmensemudinasrečanjemladihpovzpetnikov« . Ko me pri polni hitrosti prehiti Opel Ascona 1.6 S (“S” kot manko elektronskega vbrizgavanja, se pravi dobri stari uplinjač) s štirimi lepo zagorelimi osebki v kabini (najbrž so ravno brzeli domov s plaže), mi je vsega dovolj. Ustavim se na naslednjem postajališču, naročim kapučin, vanj zlijem na skrivaj v restavracijo pretihotapljeno tavžentrožo in med požirki začnem razmišljati o stanju svetovne avtomobilske industrije.

Včasih me zagrabi, da bi direktorje uprav avtomobilskih družb zvabil na okroglo mizo pod pretvezo, da bo tema pogovora “So čevapčiči res najboljši?” Ko bi se zbrali, vsak s svojim argumentom zakaj so ražnjiči neprimerno boljša izbira, bi jih iz zasede presenetil z naslednjim monologom: “Dragi direktorji uprav Toyote, VAG-a, PSA-ja, Renaulta, GM-a, Forda in drugih zbranih poševnookih in okroglookih znamk. Atmosferski motor 1.2 do 1.4 (pa čeprav okrašen s šestnajstimi ventili, za boj proti motorni astmi) nima kaj iskati pod pokrovom avtomobila, katerega teža se približuje 1200 kilogramom. Zakuska bo v hotelu Slon. Servirali bodo sojine polpete. Sledila bo orgija s hostesami. Poročene bomo odpeljali na postmodernistično razstavo z naslovom “Poslednji ojnični ležaj”. Hvala.”

Najbrž bi prisotni direktorji s prsti pokazali na jezne delničarje, računovodje in direktorje finančnih oddelkov, kateri s stroškovnimi omejitvami diktirajo smernice razvoja. Res je, da so proizvajalci delno stisnjeni v kot. Na eni strani morajo zadovoljiti stroge varnostne zahteve, ki jim jih nalagajo evropski in ameriški cestni instituti, avtomobile napolniti z več elektronike, kot jo premore DeLorean Martyja McFlyja , hkrati pa avto prodati za isto revalorizirano ceno oskubljene osnovne različice kot leta 1984. Se pravi, da se morajo nekje sklepati kompromisi. In najlažje jih tam, kjer večina nepoučenih ne pogleda – pod pokrovom.

Težko je poslušati povsem nov avtomobil srednjega razreda, s sicer sodobnim, a za tako težko simentalko neprimernim 1.4-litrskim atmosferskim bencincem, ki po avtocesti bobneče prosi milosti, medtem ko lastnik skuša vzdrževati zakonsko dovoljeno hitrost. Takšna izkušnja nikakor ne sodi v avtomobilizem 21.stoletja. Za tiste, ki so pripravljeni globlje seči v žep, je razvoj tehnologije dizelskih motorjev v kombinaciji s prisiljenim polnjenjem te težave domala izničil.

Tudi pri bencinskih se razmere začenjajo popravljati, z zdaj tako popularnim natikanjem turbinskih polnilnikov na majhne bencince z neposrednim vbrizgom, a kaj, ko le ti motorji pri večini znamk (še) niso del osnovnih verzij, pa tudi njihova zanesljivost na dolgi rok – tako pri turbo-bencinski, kot turbo-dizelskih motorjih – je vprašljiva ravno tako kot erekcija 85 let starega gospoda, ki ima kronične težave s prostato. Avtomobili, ki se masovno kupujejo med plebejci, so tisti iz razreda 6.999,99€ do 9.999,99€ ali po marketinško “avto za ceno kavice z mlekom na dan”, ti pa se ponavadi prodajajo z navadnim atmosferskim bencinskim motorjem. Kljub vsem kilogramom varnostnih pripomočkov, ki jih nevedni kupec tovori zraven, ko se pelje v mesto po pol kile črnega.

Teženje avtomobilske industrije po vse težjih, vse bolje opremljenih vozilih so za tisto osnovno avtomobilsko zadovoljstvo oropale najbolj šibke, kateri kupujejo v diskontnem razredu. Bivšemu direktorju TOZD-a, danes pa lastniku menedžersko odkupljenega podjetja (enega od tistih še nebankrotiranih), ki je leta 1987 vozil Mercedesa E250 TD, danes pa E250CDI, ne bo mar, da dandanes vozi toliko dodatne serijske teže, kot če bi njegov lepotec iz osemdesetih v prtljažniku tovoril šest pretihotapljenih dominikanskih prodajalk ljubezni. V višjih razredih, kjer cena ne igra odločilne vloge, se tudi moč motorjev nezadržno veča. Drugi, manj srečen gospod, ki je bil leta 1987 presenečen nad poskočnostjo svojega peresno lahkega Nissana Sunnyja 1.6, pa bo letos bentil, ko bo v daljnem nasledniku z isto prostornino tiščal plin do konca pa kljub temu »fasal« erektilno disfunkcijo.

Kako naprej? Turbo-bencinski motorji? Kot že omenjeno, nekateri indikatorji nakazujejo, da tehnologija še ni dovolj zrela za masovno proizvodnjo. Leta gospodovega 2012 so vozniki teh mlinčkov v marsikaterem primeru še vedno zreducirani na testne voznike (na žalost protipožarne obleke ni v serijski opremi, prav tako kot tam ne najdemo priročnega gasilnega aparata ali katapultnega sedeža.)

Preden me napadejo lastniki določenih “ljudskih” vozil, naj povem, da s tem merim na tehnologijo downsizinga kot celoto, ne pa na implementacijo posameznih znamk. Vendarle bodo turbo-bencinci na daljši rok najbrž res rešitev na mestu. Tovornjaški navor že iz nižjih vrtljajev, posledično odlična prožnost, avtocestna hitrostna povprečja brez hrupa hitro vrteče se odmične gredi. Skoraj dizelska idila.

Torej se počasi prebujamo iz črne luknje avtomobilske porejenosti, kateri smo bili priča v zadnjem desetletju. Proizvajalci so se začeli zavedati, da so njihovi avtomobili enostavno “predebeli”, da bi še zmeraj lahkotno drveli po alpskih stezicah z istim izvorom moči kot pred padcem berlinskega zidu.

Tako kot se sami, čeprav neradi, odpravljamo potit v fitnes centre, zavedajoč se, da je lahko naš naslednji grižjaj zmletih krav in prašičev smrtonosen, se prebuja tudi avtomobilska industrija, v kar so jih delno prisilili tudi ekologi, ki s prstom kažejo na žvepleno planetno sestro Venero, češ – to se nam bo zgodilo čez 100 let.

Tako Ford napada z Ecoboostom, Renault mu noče ostati dolžan in predstavlja TC-je, Francozi in Nemci so z medsebojno kolaboracijo PSA-ja in BMW-ja pozabili na zamere izpred 70. let, ljudska vozila pa so že pred leti na trg eksplodirala s TSI-ji (eksplodirala v metaforičnem smislu!). Vsi ti novi mlinčki so poskrbeli za mišice, čeprav so odvečni kilogrami še zmeraj tu, le malce lažje jih je poganjati naokoli.

Pozdravljam trud Mazde. Fantje iz Hirošime so se med odmorom (ko niso ovohavali spodnjih hlačk japonskih šolark) med prvimi odločili poslati svoja vozila na osnovno dieto vitalnih delov vozila. Tako je nova Mazda 3 napram prejšnji celo malce lažja, arhaični osnovni šestnajstventilec pod pokrovom pa tako prijetnejši za sobivanje; nova tehnologija motorjev in podvozij SkyActive bo v prihodnosti zanimiva alternativa downsizing-maniji v Evropi.

Potrebna bo ekstenzivna dieta ob hkratni rasti mišic. Ne samo pri avtomobilih. Medtem ko bomo mi jedli beljakovinske zvarke in mesne nadomestke, gonili orbitreke, dvigovali uteži in orali njive na roko, bodo pametni bledolični fantje z inženirskimi diplomami v imenu avtomobilskih konglomeratov v hermetično zaprtih prostorih snovali lahke sestavne dele iz berilija, aluminija in titana, hkrati pa med odmorom za malico izpopolnili tehnologijo prisilno polnjenih bencinskih motorjev do take mere, da bo zanesljivost primerljiva s tisto starega Deutzovega zračno hlajenega dizla.

In bo svet spet lep, erektilne disfunkcije – iz takih ali drugačnih razlogov – pa stvar preteklosti.

Besedilo: freddie – Mitja Iršič Foto: russelljsmith, Aaron Logan, Jeremy Botter, smneale, La.blasco, Avtomobilizem.com

* hitra dieta