Kaj pa zasebnost?

zasebnost

Ves čas gre za dilemo. Na eni strani nas prepričujejo, da gre za naše dobro. Tu in tam je zadeva celo prepričljiva.

Na drugi strani pa se toliko podatkov o nas, kot danes, še nikoli ni zbiralo na neznanih lokacijah v rokah neznanih subjektov ali vsaj računalniških pomnilnikov. Človek včasih reče: »Čakaj, kdaj sem že bil v Mercatorju, predvčerajšnjim ali pred tremi dnevi?« Se pač ne spomniš. Ampak ”Google” pa ve. In kaže, da bo še huje.

Zbiranje podatkov je (neizogibno?) vedno bolj povezano tudi z avtomobili. V bistvu je že to, da pri večini avtomobilov sploh ne morete ugasniti luči, ko teče motor, neželeno sporočanje okolici »Evo tu sem!« Ko je tema, se razume, a navsezadnje tudi podnevi.

Pred digitalno dobo si za seboj zaprl vrata stanovanja/hiše, sedel v avtomobil, na črpalki natočil gorivo in plačal z gotovino ter se odpeljal – kamorkoli. Nihče ni vedel, kje si. Če si hotel, da kdo ve, si (mu) to sporočil, preden si odšel.

Danes služba za varovanje ve, da si doma vklopil alarm. Nekje (IOT) se je zapisalo, da tvoj hladilnik deluje bolj redko – ker te ni in ga ne odpiraš. Na črpalki so te zajele nadzorne kamere. V neki banki se je zapisalo, da si prav tam zapravil denar. Na avtomobilski cesti te spremljajo kamere. Po možnosti kar sam javljaš vesoljni javnosti na socialnih omrežjih, kje se nahajaš. Ves čas pa aplikacije na pametnem telefonu (kdor jim tega ne prepreči) sporočajo lokacijo z delovanjem v ozadju, kar pomeni, da lahko nekje nekdo (ali le nek softver) na zemljevidu nariše točno pot gibanja.

To je že danes.

Najbrž pa ni daleč trenutek, ko bo avtomobil komuniciral (tudi) z okolico. Teorija je vzpodbudna, še posebej za tiste, ki “morajo” nujno voziti, čeprav jim je to neprijetno in psihično ter fizično (pre)težko opravilo. Že nekaj časa vemo, za kaj gre oziroma bo šlo: vsepovsod bo polno raznih tipal (kamer, a še zdaleč ne le teh!) ter povezovalnih omrežij. Na eni strani bodo ključni elementi v okolici sprejemali in obdelovali podatke (gneča, spolzka cesta, prometna nesreča, …) in te podatke posredovali vozilom v okolici. Vozila bodo podatke razumela in v prvi fazi le opozarjala voznika, v drugi pa – ko bodo (če bodo res kdaj) vozila samovozna – ustrezno reagirala oziroma prilagodila vožnjo. Ni težko verjeti, da bo zato prometnih nesreč manj.

Ko se bo vozilo ”pogovarjalo” s semaforjem ali s katerimkoli drugim objektom za komunikacijo z vozilom, bodo v nekem softverju zapisani najmanj kraj, čas in ID vozila. V bolj ali manj urbanih delih našega planetka bo potemtakem nekje moč priti do na stotinko sekunde natančne poti kateregakoli vozila. Istočasno bo avtomobilska elektronika dovolj integrirana, da se bo lahko prekrila s podatki o prej omenjeni poti, tako da bo za vsako stotinko sekunde poti znano mnogo več: položaj stopalk (le plin in zavora, ročnih menjalnikov itak ne bo več), nastavitev klimatske naprave in temperatura v vozilu, motorni vrtljaji, stopnja ogrevanja sedeža, zasuk volanskega obroča, stopnja angažiranosti stabilizacijskega ESC, nastavitev sedeža in tako naprej. Čisto mogoče bo v vozilu obvezna tudi kamera, ki bo nadzirala stanje v vozilu in zato seveda za vsako stotinko sekunde poti hranila sliko.

Verjamem, da marsikdo z odprtimi rokami pozdravlja takšno rešitev, ki predstavlja v začetku zapisano dilemo ali se je pripravljen odreči zasebnosti na račun zmanjšanja smrtnosti na cesti. To je humano razmišljanje.

Je pa pri tem mogoče dobro stopiti nekaj korakov nazaj in gledati večjo sliko. Ta kaže na vsaj dvoje dejstev, ki sta logični in razumljivi.

Prvič, od votline naprej (če poenostavim, da je bil pred votlino še opica) je življenje človeka nevarno. (Je pa res tudi, da ves čas stremimo k večji varnosti.)

In drugič, v Sloveniji na cestah letno umre nekaj preko 100 ljudi, trikrat toliko jih stori samomor, zaradi raka pa jih letno umre dobrih 5.000 in razmerje zna biti zelo podobno v vsem razvitem svetu. Poleg tega so tudi drugi vzroki, ki prekašajo smrtnost na cestah. A če ostanemo pri raku in če se izognemo vprašanju, kdaj bo (če sploh bo) univerzalno zdravilo zanj: klinično je dokazano, da stres sproži nastajanje in pospeši razvoj rakavih celic, stres pa je danes vse bolj pogosta diagnoza delovnega (a tudi šolskega in upokojenega) človeka. A za antistres na delovnem mestu sploh ni treba nič novega razviti in še manj omejiti zasebnost, le delodajalcem in vodilnim je treba malo bolj stopiti na prste.

Hočem le opozoriti na nekaj: veliki problemi terjajo več angažmaja od majhnih, v našem primeru bi bili to vzroki za veliko smrti proti vzrokom za manj smrti. Poleg tega je cena, ki pride z rešitvijo nekaterih vzrokov, lahko visoka, rešitev pa enosmerna (s končnim ciljem Orwellovega časa in prostora 1984), kot na primer sledljivost in zmanjšanje zasebnosti pri odpravljanju smrtnih žrtev na cestah. Na drugi strani pa denimo zdravilo za raka in odpravljanje psihičnega pritiska na delovnih mestih ne vplivata na zasebnost. Dilema ni lahka.

A se zdi, da je nekaterim ta hip začrtana smer zelo po godu, nekateri pa o tem sploh ne razmišljajo.

Verjetno se je smiselno vprašati, ali želimo (in ali smemo) takšen svet pustiti svojim otrokom?

Besedilo: Vinko Kernc. (Foto: Urška Radolović.)