Eno so prometna pravila, ki “so predpisana s strani” ustreznih organov. Potem so tu še druga prometna pravila: tista spontana, ki se izoblikujejo v nekem okolišu in so odraz prometnega režima, ure v dnevu, gostote prometa, lune in poravnanosti planetov, predvsem pa so odraz značaja mase, ki je v tem primeru naključna množica voznikov.
Prvo pravilo. V Ljubljani se pred “rdečim” semaforjem vozniki vedno naberejo v naslednjem vrstnem redu. Prva skupina, tista od semaforja nazaj, so vozniki, ki so počasni. Najprej gledajo zeleno luč, potem pogledajo na ročico menjalnika … potem počasi speljejo. Sedemnajstkrat pogledajo na vse strani neba, če ni kje kak komet, ki bi utegnil pasti na križišče. Tik za paketom prve skupine je paket druge skupine. Ti gredo v smrt skozi rumeno in celo skozi rdečo luč.
Analiza 1. Vožnja drugih je zgolj posledica cincanja prvih.
Drugo pravilo. Na tistih vse bolj redkih dvopasovnih cestah (kjer desni pas ni rumen) se vozniki razvrščajo po naslednjem pravilu: levo vozijo počasni, desno zato vozijo hitri. To, kam bo kdo v kratkem zavil, ne šteje dosti.
Analiza 2. Zadnja trditev ne drži; tisti na levi bodo v resnici zavili levo. Nekje na Jesenicah.
Tretje pravilo. Zelo malo voznikov pozna, razume in spoštuje uradno pravilo zavijanja levo v križišču. Večina se pri zeleni luči postavi na prehod za pešce ali v najboljšem primeru tik za njim – ne glede na velikost križišča. Ker speljujejo (pre)počasi, gre mimo veliko “lukenj” v nasproti vozečem prometu. Če zavijajo na cesto z dvema pasovoma, niso sposobno zaviti na levi pas, ko nasproti vozeči zavijajo desno; če ni nikogar nasproti, zavijejo naravnost na desni pas.
Analiza 3. Pravila zavijanja levo zahtevajo IQ večji od 140.
Četrto pravilo. Veliko voznikov se na cesti vede, kot da so sami. Primer 1: speljevanje v križišču in zavijanje desno. Speljejo prav počasi, potem pa se ne zaustavijo pred prehodom za pešce, pač pa veliko prej. Številni vozniki zadaj zato ne morejo nadaljevati vožnje naravnost. Primer 2: vožnja proti semaforju, kjer sveti rdeča luč. Seveda ni treba divjati. Cincati pa tudi ne. Semafor sveti zeleno za zavijanje levo, ampak ga zadaj nihče ne more ujeti, ker se nekdo prav počasi premika proti (“rdečem”) semaforju za vožnjo naravnost.
Analiza 4. Tri vzvratna ogledala dajo čudovito sliko, kaj je za vami.
Peto pravilo. Nekateri semaforji so narejeni tako, da ko je za naravnost že rdeča luč, svetijo zeleno za zavijanje levo in hkrati oranžno preko križišča za isto smer (levo). Mnogi vozniki tega sploh ne opazijo – ustavijo na semaforju. Drugi opazijo, a hkrati ne opazijo, da se nasproti vozeči vozniki že zaustavljajo. Speljejo šele, ko se oni nasproti povsem zaustavijo, pa še takrat speljejo prav počasi.
Analiza 5. Zelena in oranžna puščica v levo na semaforjih sta zelo slabo vidni, pa še verjeti jima ne gre.
Ne resno: kam se vsem vam preostalim tako mudi??
Besedilo in foto: Vinko Kernc.
Mnenja uporabnikov
5 komentarjev za "Ljubljana: spontana prometna pravila"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
To na tej strani opozarjam že ničkolikokrat. Slovenske voznike za leto dni poslati na ulice Napolija se učiti vozit! Slovneci na antidepresivih, zasanjani, stresni…
Povsod je tako, ne samo v prestolnici. Problem je samo v tem, da vozniski izpit B kategorije opravi vsak, ki ima dovolj pod palcem. Kje pise, da lahko avto vozi vsak?
Pri zavijanju v levo na dvopasovnico, LAHKO gres direktno na desni pas, ce ni nikogar nasproti, tako lahko zavijeta dva naenkrat, eden na levi in drugi na desni pas. Seveda ce se tisti ki zavija na desni pas, postavi dovolj naprej… drugace se pa strinjam z napisanim!
Saj točno to je napisal. Preberi še enkrat.
Amen na vse to. Vinko, lahko začnete kar dnevni blog pisat o vsem tem. Pa mislim, da bi se še kakšno pravilo našlo 🙂