Nadomestni deli. Katerega?

nadomestni deli (1)

nadomestni deli (2)

Ko je avtomobil v garancijskem roku in če gre za primer garancijskega zahtevka, res ni dileme: novega zaračunajo (oziroma vknjižijo) in vgradijo na pooblaščenem servisu.

Kaj pa če/ko gre za poškodbo ali okvaro, ki ni krita ne z garancijo, ne z zavarovalne police, ali pa za primer, ko avtomobilu poteče garancijski rok?

Rezervni? Ne, nadomestni del. Pravilen izraz je nadomestni, ker z njim nadomestimo okvarjenega ali poškodovanega. Ne vozimo ga s seboj za rezervo – kot denimo rezervno kolo. 

Tu kaže narediti majhen uvod. Vsak proizvajalec nekoliko bolj kompleksne reči je dolžan določeno obdobje zagotavljati nadomestne dele. Avtomobilska industrija je morda eden najbolj očitnih primerov.

Avtomobilski proizvajalci ne izdelajo celega avtomobila. Po navadi iz polizdelkov (pločevina) izdelajo karoserijo in jo pobarvajo, nekje vzporedno izdelajo še motor in pogosto, a ne vedno, tudi menjalnik. Druge sestavne dele pa izdelajo razni dobavitelji. Iz vsega naštetega pri proizvajalcu sestavijo avtomobil.

Zato avtomobilski proizvajalci od dobaviteljev kupujejo sestavne dele in načrtovano količino istih delov, ki jih dobavitelj dostavlja v škatlah z logotipi in slikami proizvajalca. Takrat se tem sestavnim delom reče nadomestni deli. In tako zapakirani gredo k pooblaščenim serviserjem in v trgovine.

Ampak dobavitelji v neki točki isti (morda pa v kakšnem delu res nekoliko drugačen, denimo brez logotipa proizvajalca avtomobila ali iz manj kakovostne plastike ali …) sestavni del zapakirajo tudi v škatlo s svojimi logotipi in slikami ter jih pošljejo v mrežo neodvisnih ponudnikov nadomestnih delov. Takrat je tak nadomestni del znatno cenejši.

Vedno pomaga primer. Denimo da odpove ročica za vklop luči. Avtomobil je star 15 let in še odlično služi, ampak omenjena originalna ročica stane 150 evrov. Malo manj, kot je vreden cel avtomobil. A k sreči je možnosti mnogo.

1. Namesto ”originalnega” nadomestnega dela kupite enak del istega dobavitelja, le da je ta del v škatli dobavitelja in ne v škatli avtomobilskega proizvajalca. Takrat stane samo še 70 evrov. Dobavitelju seveda kaže verjeti, da je del ustrezen, le škatla druga.
2. Namesto dela originalnega dobavitelja (pod 1.) kupite del, ki ga je izdelal nek neodvisni izdelovalec sestavnih delov. Kopija, rečemo (čeprav to nekako ni). Tu postane zapleteno. Paleta ponudbe je od-do. Rečeno v evrih: na primer od 50 do 20. Cenejši ko je, manj mu gre verjeti. Če je zgolj stikalo za luči, prava reč, tveganje ni veliko, če pa je guma ali zavorna ploščica – roke stran!
3. Namesto ”kopije” (pod 2.) kupite rabljen del. Tudi tu je zapleteno, morda še bolj, saj je lahko razpon od boljšega, kot je ”kopija” (denimo originalen rabljen iz ne prav starega avtomobila), do takšnega, ki sploh ne deluje. Pomislite na stikalo za luči.

Pod 3. je teoretično manj tveganja, če nadomestni del kupite na avtomobilskem odpadu. Tja ne pride avtomobil zato, ker je odpovedalo stikalo za luči, na nek način pa so tam dojemljivi za zamenjavo ali vračilo kupnine, če se izkaže, da ne deluje. Kupovanje preko oglasa je v isti teoriji bolj tvegano, a na podlagi izkušenj vem, da je prevar veliko manj, kot jih je bilo pred četrt stoletja.

Od 1. do 3. se torej povečuje tveganje, a znatno pada cena. Univerzalne enačbe, kako postopati, ni. Potreben je razum in nekaj razsodnega razmišljanja. Veliko je tudi odvisno od tega, kako ”pomemben” je del, ki ga iščete – vsekakor si deli, ključni za varnost, zaslužijo tehtnejši premislek. Pomaga tudi mnenje koga, ki ima več izkušenj. Še bolje pa njegova pomoč.

Za marsikoga tole pisanje ni nič novega, iz izkušenj pa vem, da večina tega ne ve in niti o tem noče razmišljati.

Škoda. Kajti kdor po nepotrebnem kupuje nadomestni del v škatli avtomobilskega proizvajalca namesto ustreznega v škatli dobavitelja, lahko včasih po nepotrebnem zapravi polovico denarja.

Besedilo: in foto: Vinko Kernc.