Ob vse večjih dimenzijah in številu športnih terencev naj bi proizvajalci vozil, zahvaljujoč bolj ohlapnim ciljem v končni povprečni porabi, intenzivno povečevali tudi manjše modele. V ZDA nacionalni program trenutno določa povprečno porabo in izpust emisij CO2 na podlagi prej definiranega odtisa ter zahteva vsakoletno izboljšanje za vsak razred velikosti. Za posamezne velikosti avtomobilov so definirane različne krivulje napredka, pri čemer so najostrejši pogoji postavljeni prav pri najmanjših avtomobilih, medtem ko so pri večjih precej manj strogi.
To pomeni, da lahko proizvajalci pri razvoju novega modela malenkostno podaljšajo medosno razdaljo ter se s tem uvrstijo v razred z manj zahtevno najvišjo dovoljeno povprečno porabo. Na ta način je lahko model sicer bolj ekonomičen od svojega predhodnika, a ga zahteve razreda ne potiskajo v doseganje nerealističnih povprečnih porab in emisij škodljivih snovi. ”Avtomobili povečujejo svoje dimenzije, da bi izkoristili to prednost, toda to ni nič novega. Že vrsto let izkoriščamo vsako luknjo, ki nam jo sistem ponudi,” je dejal Dave Sullivan, analitik v podjetju AutoPacific Inc.
Zelo nazoren je primer modela Buick LaCrosse: novi ima za 6,8 centimetrov daljšo medosno razdaljo ter 3 centimetre širši kolotek od predhodnika, s čimer se je njegov odtis povečal na 4,65 kvadratnih metrov in se je uvrstil v razred, ki dovoljuje najvišjo povprečno porabo 6.4 l/100km. Ob nespremenjeni površini odtisa bi se novi model uvrstil v razred z najvišjo dovoljeno povprečno porabo 6.2 l/100km.
”Povečanje površine odtisa je neposredna in razmeroma poceni pot,” je komentiral Steve Skerlos, raziskovalec in profesor strojništva na univerzi v Michiganu.
Po drugi strani pa poznavalci zatrjujejo, da imajo spremembe odtisa omejen učinek, saj nove generacije vozil prihajajo le vsakih pet ali šest let.
Avtomobilizem.com (Vir: Carscoops. Autonews. Foto: Gašper Pirman.)
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen