Zgodba se je pričela pisati po prvi in drugi Veliki nagradi Japonske v letih 1963 in 1964. Entuziazem za vse oblike dirkanja se je močno razširil in dirkači so pričeli prositi proizvajalce vozil, naj začnejo izdelovati resnično zmogljive športne avtomobile za cestno uporabo.
Odgovor na te hitro spreminjajoče čase, okuse in nakupne navade je Toyota našla z izdelavo paradnega modela, ki bo prikazoval vse, kar zmorejo v smislu tehnologije in proizvodnega procesa. Pokazati so želeli vse znanje, pridobljeno od začetka tridesetih let, zato so želeli ustvariti visokozmogljiv praktičen kupe, uporaben v vsakodnevnih razmerah, ki bo z manjšimi modifikacijami pripravljen za dirkanje na dirkališčih.
Prvi prototip 2000GT je avgusta leta 1965 po pogodbi izdelalo podjetje Yamaha Motor Co., istega leta so ga predstavili na dvanajstem avtomobilskem salonu v Tokiu. Dvosedežnik z aluminijasto karoserijo je navdušil zbrano javnost in se predstavil kot prvi japonski superšportnik, namenjem bogatim kupcem, ki so ga želeli kupiti kar na licu mesta. Na njihovo žalost so morali pred lansiranjem modela nadaljevati z razvojem. Pri Toyoti so pametno izkoristili čas ter postopoma dvigovali pričakovanja za najnovejši stroj. Kasneje je nekaj prototipov začelo dirkati na odmevnih dirkah, kjer so želeli pokazati zmogljivosti avtomobila. Rezultat tega poskusa je bil Toyotin izredno uspešen vstop v dirkalni svet.
Po koncu 72-urnega dogodka je rumeno-zeleni Tosco (zdaj je to oddelek TRD) z navito 2000GT preživel tropsko nevihto in na ovalnem dirkališču vozil s povprečno hitrostjo 207 km/h. Podrli so tri svetovne rekorde in popravili 13 mednarodnih rekordov za hitrost ter vzdržljivost. Dokazali so, da je brez dvoma učinkovitost in zanesljivost rezultat najnovejših tehnologij, vgrajenih v vozilo.
MF10, kot so Toyoto 2000GT poznali pod številko šasije, je bila na domačem trgu predstavljena v letu 1967. Zaradi majhnega števila naročil, eksotičnih materialov in za takratni čas nepredstavljivih številk so se pri Toyoti odločili, da 2000GT ne bodo izdelovali na običajni proizvodnji liniji. Proces izdelave so zaupali Yamahi, ki je imela obrat za izdelavo majhnih serij vozil ter so lahko vsakega posebej izdelali ročno.
Nizkoprofilni kupe je bil oblikovan znotraj znamke, za zunanji videz pa je poskrbel Satoru Nozaki. Pod kovino so vgradili osnovni okvir v obliki črke X. Vanj so vzdolžno namestili dvolitrski vrstni šestvaljni bencinski agregat DOHC z oznako 3M in 112 kilovati. Motor so razvili iz bencinskega agregata SOHC, ki je bil tisti čas nameščen v modelu Crown. Prvi japonski proizvajalec vozil je v avtomobil vgradil štirikolesno neodvisno vzmetenje in platišča iz magnezijeve zlitine. Izredno lahek športnik je dosegel maksimalno hitrost 220 km/h in do stotice potreboval 8,6 sekund. Za prenos moči je skrbel 5-stopenjski ročni menjalnik.
Dih jemajoča je bila potniška kabina. Armaturna plošča je bila oblečena v dodatke iz palisandrovega furnirja, imel je radio s samodejnim iskanjem postaj in nastavljivi volanski drog. Ker je bila potniška kabina namenjena domačim kupcem, so imeli večji evropski in ameriški vozniki nekaj težav z utesnjenostjo. Zato so dva prototipa predelali v brezstrešno različico, ki je kasneje nastopala v James Bondu.
Majhna modelna prenova je prišla leta 1969. Zmanjšali so velikost žarometov, opcijsko pa kupcem ponudili klimatsko napravo in 3-stopenjski samodejni menjalnik. Ob koncu proizvodnje, leta 1970, so izdelali 351 primerkov, od tega jih je bilo 337 prodanih kot cestni avtomobili.
Avtomobilizem.com (Vir: Toyota, Supercars.net, Wikipedia. Foto: Toyota, RM Sothebys.)
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen