Šoferska fura do Danske in nazaj

IMG_6019

IMG_6001

IMG_6010

IMG_6013

IMG_6026

IMG_5963

IMG_5934

IMG_5966

IMG_5967

IMG_5995

IMG_5949

IMG_5956

IMG_5958

IMG_5974

IMG_6030

IMG_6033

IMG_6037

IMG_6036

IMG_6038

IMG_6046

IMG_6047

IMG_6052

IMG_6056

IMG_6054

IMG_6063

IMG_6066

IMG_6073

IMG_6068

Verjetno se vsi strinjamo, da je dnevna dostava po Sloveniji precej drugačna od dolgih relacij. Kaj je torej pomembno v svetu lahkih dostavnih vozil? Odvisno od perspektive. Ko sem povprašal voznika tovornega kombija, je odgovoril: udoben in nastavljiv sedež, veliko odlagalnih mest, zadnja kamera ter čim manjši prenos hrupa in tresljajev v potniško kabino. Zahteve lastnika so precej drugačne od voznika, med najpomembnejšimi dejavniki so čim bolj ugodna nakupna cena, nizki in predvidljivi stroški vzdrževanja, čim nižja poraba goriva in kar se da velika nosilnost. Sam bi se lahko uvrstil med tiste, ki občasno najamejo dostavno vozilo za krajši čas – v tej vlogi bi izbral kombinacijo naštetih dejavnikov. Na seznam želja sem tako zapisal: čim nižji stroški na poti do Danske in nazaj, udobna vožnja, enostaven dostop do tovornega prostora.

Elektrika za mesto, dizel za nabiranje kilometrov

Sredi lanskega leta se je znamka Maxus prvič predstavila slovenskim podjetjem, a je bilo takrat govora zgolj o ponudbi baterijsko-električnih lahkih gospodarskih vozil. Leto kasneje je Maxus v Slovenijo pripeljal še dizelsko gnano modelno serijo Deliver. Oznaka 9 zraven imena daje vedeti, da gre za njihovo največjo tovorno izvedenko kombija – torej za vrsto dostavnika, ki vstopa v daleč najbolj priljubljeno izbiro v tem tržnem segmentu. Ker ga poganja dvolitrski dizelski motor s 110 kilovati moči in 375 njutonmetri navora, je v primerjavi z baterijsko-električnim pogonom njegov prodajni doseg zaenkrat neprimerno večji. Po drugi strani se sooča z močno in dobro uveljavljeno konkurenco, saj le štirje igralci obvladujejo veliko večino trga.

Nemčija, kraljica tovornjakov in vetrnih elektrarn

Če bi bil pravi prevoznik, bi tudi proti Danski odpotoval s polnim tovornim delom, ker največ stane “prazna” vožnja. Ker pa je bil to enkraten skok za volan dostavnika, sem na pot krenil s praznim kesonom. Pot sem začel v Ljubljani ter na hitri cesti opravil postanek pred Jesenicami, da bi do vrha natočil 80-litrski dizelski rezervoar (nedolgo nazaj je vlada sprejela uredbo za omejevanje zgornje višine cen goriva po vseh bencinskih črpalkah Slovenije, pa mi ni bilo treba še zaviti na kakšno bližnjo lokalno črpalko). Na vetrobransko steklo sem nalepil obvezno avstrijsko vinjeto za vozila do skupne mase 3,5 tone.

Že med vožnjo do slovensko-avstrijske meje sem prišel do zaključka, da je za voznika, porabo in udobje vožnje najboljša hitrost okoli 110 kilometrov na uro. Deliver 9 je k sreči serijsko opremljen s tempomatom, zato je bilo vzdrževanje hitrosti skozi nepregledno dolge ravnine nemških avtocest dokaj preprosta naloga. Škoda le, da na merilniku hitrosti ni izpisana nastavljena hitrost tempomata. Med prehitevanjem počasnejših kamionov in kombijev sem moral le paziti na “nizke letalce”, ki so na odsekih brez omejitve hitrosti švigali mimo kot raketa.

Pot čez Avstijo je za spremembo minila dokaj hitro, omejitev hitrosti do avstrijsko-nemške meje pa ne bi mogla biti bolj idealna; večino časa se je gibala med 100 in 110 kilometri na uro. Prehod na nemško avtocesto je hitro zamoril moje vozniško navdušenje, razdalje med “avtocestnimi križišči” so pogosto preko 200 kilometrov. Deliver 9 k sreči nudi razširjene povezljivostne opcije. Poleg klasične povezave Bluetooth se zna sporazumeti s pametnim telefonom preko kabla (2xUSB-C) in posledično sem preko sistema Apple CarPlay na osrednji zaslon preslikal aplikacije z mojega pametnega telefona – super rešitev za poslušanje podkastov, glasbe in napotke navigacije v realnem času z opozorili glede morebitnih cestnih izzivov.

Čez mejo na Dansko

Ko sem štartal iz Ljubljane sem si za prvi dan zadal cilj, da moram pripeljati do Dortmunda, oddaljenost 850 kilometrov. Tam se si že prej rezerviral manjši hotel ob avtocesti. Če sem želel naslednji dan priti do Hadersleva na Danskem, je bila to najbolj optimalna rešitev, saj mi je potem za naslednji dan ostalo še 450 kilometrov do končne destinacije.

Kilometri so si hitro sledili, vožnja s 110 kilometri na uro pa niti ni bila pretirano utrujajoča. To govorim predvsem zato, ker sem navajen po avtocestah voziti s 130 kilometri na uro, v Nemčiji pa na določenih odsekih, kjer je to dovoljeno, še precej hitreje. Po drugi strani je prednost nižje povprečne hitrosti tudi umirjenost vožnje, zato je tudi utrujenost voznika manjša. Do Dortmunda je šlo povsem brez težav, izognil sem se gneči pri Münchnu, zaradi pozno popoldanske ure pa so bile avtoceste proti severu dokaj prazne. Po desetih urah vožnje (s postanki) sem prišel do hotela.

Izkoristil maksimalno nosilnost

Nosilnost dizelsko gnanega Deliver 9, ki ima osnovno maso 2.285 kilogramov, je 1.215 kilogramov. Na Danskem sem vanj, glede na podatke proizvajalca, naložil natančno 1.190 kilogramov. Malo me je skrbelo, da bom moral zaradi precejšnje dodatne obtežitve hitro obiskati kakšno bencinsko črpalko. Pa se je izkazalo, da je bil moj strah zaman. Z nabiranjem kilometrov se je povprečna poraba goriva le minimalno povečala – do že znanega hotela v Dortmundu le na 8,2 litra. Tako mi je uspelo brez točenja goriva prevoziti 900 kilometrov, od tega polovico poti že z naloženim tovorom. Sledil je obisk iste črpalke s cenejšim gorivom, zjutraj pa povratek proti domu.

Med vožnjo sem dodobra spoznal prednosti in slabosti Deliver 9. Všeč mi je bilo, da je notranjost tovornega dela obdana z brizgano plastiko, kar omogoča lažje za čiščenje in je bolj odporno na udarce. Iz istega materiala je tudi dno potniške kabine. Vesel sem bil še fizičnih stikal za nadzor nekaterih asistenčnih sistemov, merilniki so res odločno pregledni, kar je na dolgi poti posebej pomembno, hkrati pa si ne predstavljam manevriranja brez kamere za vzvratno vožnjo.

Deliver 9 se je izkazal predvsem kot zelo varčen in uporabniku prilagojen kombi. V Ljubljano sem se po prevoženih 2.847 kilometrih vrnil s povprečno porabo 8,1 litra. Ker skupna nosilnost Deliver 9 ne presega 3,5 tone, so bili stroški s cestninami in predorninami enaki kot pri osebnih vozilih. Na koncu sem dve točenji goriva v Nemčiji plačal 213 evrov (s polnim rezervoarjem sem štartal iz Ljubljane, torej lahko dodam še strošek v višini približno 100 evrov). Za predora Karavanke in Tauren sem plačal 17,60 evrov in 19 evrov, vinjeta za avstrijsko avtocesto me je stala 12,40 evrov. Če bi bil pravi šofer, pa bi na potni nalog dodal še dve nočitvi v vrednosti 200 evrov, nekaj kav in nekaj deset evrov za prehrano na poti.

Poceni ali drago? Kakor se vzame. Če ste kdaj razmišljali, da bi se po kakšen večji tovor odpravili sami, namesto da bi najeli špedicijo, se zadeva najbrž ne splača, sploh če ne marate preveč vožnje. Po drugi strani je kar nekaj podjetij, ki z različnim namenom na pot dnevno pošiljajo svoje voznike ali tehnične ekipe z orodjem in materialom. Zame je bilo pomembno za volanom kombija pri nas dokaj neznane znamke preveriti vse plati uporabe na dolgi vožnji in na koncu lahko mirne vesti zapišem, da je Deliver 9 z voznikovega pogleda zgledno zadovoljil vse moje zahteve.

Besedilo, fotografije in video: Gašper Pirman.