Pogosto je to potem povezano tudi s strastjo do staro- in/ali mladodobništva (ni pa seveda nujno) in (posledično) z nakupom. Včasih želiš nekaj več kot le to, da ti je nek avtomobil (samo) všeč.
Ljudje smo si tu zelo različni in težko je potegniti neko pravilo. Meni, na primer, je v oči padel nek avtomobil z neke naslovnice pri mojih 18 letih in pri 27 sem si ga kupil ter naredil skoraj takšnega. Revija je še vedno nekje na mojem starem naslovu, avtomobil pa še vedno v neki garaži.
Čudovito zgodbo sem pred časom zasledil o nekem Bugattiju, ki ga je kupec pred drugo vojno po zapletih s carino (če se prav spomnim) zapeljal kar v neko severnoitalijansko jezero, od koder so ga po več kot pol stoletja potegnili in mu podarili novo življenje.
Zgodb, takšnih in drugačnih, bolj ali manj zanimivih, je ogromno. Tudi denimo tista o avtobusu iz filma Ko to tamo peva, ki so ga nedavno nekje izbezali Hrvati in ga spravili k novemu življenju. Čisto zadnja, ki mi je slučajno prišla pred oči, pa je zgodba o točno določeni Lamborghinijevi Miuri.
Ste morda gledali film The Italian Job? Pa ne tistega ameriškega iz leta 2003 (Sutherland, Wahlberg, Norton, Theron), pač pa britanski ”original” iz leta 1969 (Caine, Coward, Hill, Vallone)? Pravi ljubitelj (originalnih) Minijev ali italijanskih avtomobilov 60. let ga mora pogledati. Zaplet je sicer malo otroški, humor pa vedno aktualno prikupen otoški.
Film se začne z vožnjo neke Miure po alpski cesti preko prelaza Grand St. Bernard, krasni kadri! Miura se ne prav počasi spušča v dolino in v nekem tunelu se zaleti v tja namerno postavljen buldožer. Bum, voznik umre, ker tako hoče Mafija, razbito Miuro pa potisnejo v prepad. Filmska otvoritev je po mnenju nekaterih ena najbolj slavnih v filmski zgodovini.
Seveda Miure niso razbili, to je bil takrat čisto nov in predvsem pregrešno drag avtomobil (filmski budžeti pa še zelo majhni), da bi ga uničili. Trčenja se ne vidi in nič hudega. Za Miuro po trčenju so uporabili drug avtomobil, ki ga je lastnik zares razbil.
Zgodovina (nerazbite) filmske Miure je dokaj znana. Potem ko je zamenjala nekaj lastnikov, jo je leta 2014 kupil neki britanski poznavalec klasičnih vozil in specialist za Lamborghinije, ker naj bi bila prav tista iz filma. Pred kratkim na novo pobarvana in s prevoženimi 19 tisoč kilometri, menda pretežno v Italiji, se je znašla v neki skrivni podzemni garaži v Parizu, kjer sta jo končno kupila dva britanska ljubitelja in zanesenjaka. Še pred tem so zamenjali tudi počen blok motorja (dobila sta tudi originalnega, zadnjega izdelanega!), avtomobil pa je menda izjemno ohranjen. A že tu je nekaj zapletov: med drugim v Lamborghinijevem arhivu na originalnem listu piše, da je bil ta avtomobil rdeč s črnim usnjem, snemali so pa oranžnega z belim usnjem. Toda dodatna dokumentacija kasneje pokaže, da so naročilo medtem spremenili na oranžno in belo.
Precej bolj megleno pa je okoli druge, razbite Miure. Ponesrečil naj bi se voznik na Bližnjem vzhodu, potem je prišla nazaj v tovarno. Tam so ji odstranili motor in menjalnik, jo pobarvali v originalno oranžno (kakšna je bila tista vozna) in jo uporabili v filmu. Toda menda je takoj po snemanju – izginila. Mož, ki bi naj jo šel po snemanju iskat, je tam ni več našel. Nekdo jo je uspel ukrasti preko noči.
Marsikatero ”dejstvo” zgoraj je danes nezanesljivo, delno tudi zaradi snemanja samega. Tega je namreč opravila druga ekipa (glavna je takrat snemala druge sekvence filma na drugi lokaciji), katere režiser, John Harris, je žal že šest let pokojni. A ravno to naredi zgodbo malo skrivnostno in še bolj privlačno. Vsak ima nek svoj prav in težko je dokazati, kdo ima zares prav. Tudi knjiga iz leta 2001 Kako so snemali Italijansko misijo ne zmore odgovoriti na številna vprašanja. Je pa tu še zabavna plat: ko so nekega kupca te Miure ob nakupu leta 2005 vprašali, zakaj jo kupuje, je rekel, da zato, ker je čudovit avtomobil, pa še natanko takšne barve je, kot v filmu The Italian Job.
Seveda človek s povprečno slovensko plačo ne lovi takšnih avtomobilskih kalibrov, a se – če nič drugega – vsaj malo pozanima o zgodovini svojega novega rabljenega avtomobila.
Ker tudi če sta dva avtomobila na las enaka, imata drugačni zgodbi in vedno je ena bolj privlačna od druge. S tem pa je privlačnejši tudi tisti avtomobil. In zato več vreden.
Besedilo: Vinko Kernc. Foto: imcdb, Vinko Kernc.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen