Od Ljubljane do Le Mansa … trikrat
Vsakoletni dirkaški prazniki v Le Mansu imajo sicer med splošno slovensko populacijo podoben status kot seje vlade na Gregorčičevi. Skoraj prav vsak ve, da obstajajo, ampak zgolj redko kdo se poglablja v to, kaj se je tam v resnici sploh zgodilo. Da o tem, kdo je bil končni zmagovalec (na dirki, da ne bo pomote!), niti ne govorim.
In da bi končno ugotovil, v čem je sploh čar tega štiriindvajseturnega preganja po kar 13.629 metrov dolgem dirkališču, kjer bolidi brez težav dosegajo na posameznih odsekih (ravnina Mulsanne Straight) hitrosti preko 330 km/h, sem se v letošnjem letu odpravil na ogled omenjene dirke. In že pred odhodom sem se s pomočjo raznih »strokovnih« navodil, ki jih je moč najti na internetu, povsem do potankosti pripravil, da si ogledam eno najbolj norih dirkaških veselic na tem planetu – če seveda povsem odmislim kakšnega norega romunskega voznika, ki polno naložen kombi pelje nepretrgoma 48 ur čez Slovenijo. Ter se oborožen z dvema kartonoma Red Bulla, čepki za ušesa ter angleškim slovarjem s francoskim akcentom, podal na pot v francoski departma Sarthe, da bi končno ugotovil, komu se sploh da divjati dan in noč.
Predstavljajte si, da greste na avtocestno pot z dokaj dobrim in ustrezno zmogljivim avtomobilom in s sabo vzamete še dva prijatelja. Pred samo potjo se dogovorite, da boste vozili skorajda neprekinjeno 24 ur, za volanom pa se boste menjali na vsake štiri ure. Vaša povprečna hitrost na tej poti pa bo okrog 100 km na uro. V tem času bi vam uspelo prepeljati kar 2.400 kilometrov dolgo pot ter bi s tem dosežkom brez težav zmagali na dirki v Le Mansu! A da ne bo pomote – leta 1923! Tedaj se je namreč sploh prvič odvijala znamenita dirka, zmagovalec pa je s takratno »kočijo na bencinski pogon« prevozil 2.209,536 km! A dandanašnji »frajerji« opravijo v Le Mansu več kot enkrat daljšo pot, kar pomeni več kot trikratno pot od Ljubljane do Le Mansa! Ob tem je povprečna hitrost dirkačev zmagovalnih bolidov več kot 200 km/h.
Ni dirkaške veselice brez boljše polovice
Da gre pri dirki vseh dirk, enemu izmed najbolj prestižnih in prepoznavnih športnih dogodkov na našem planetu, resnično za prav poseben dogodek, je moč opaziti že po mravljišču gledalcev, ki se pred samim dogodkom pričenja zgrinjati na prizorišče. Pogled na vso to množico, ki je bila v letošnjem letu zopet precej številčna (čez 260.000 obiskovalcev), je fascinanten! Na eni strani družine, ki na posebej urejenih mestih postavljajo majhne šotorčke in se igrajo tabornike. Na drugi strani skupine Dancev, ki bodo držali pesti za serijskega zmagovalca Toma Kristensena, ki je pred letošnjo tekmo dosegel največ zmag med dirkači (9).
A še najbolj preseneča ogromno število dirkaških navdušencev iz Velike Britanije, ki se najverjetneje še sedaj tepejo po glavi, da so tistega daljnega leta 1435. leta, s koncem stoletnih vojn, izgubili francoske pokrajine, kjer se danes nahaja tudi Le Mans. A so vsaj malce zadovoljni že s tem, da so ga uspeli dodobra porušiti.
Njihova prisotnost kaže na izjemno afiniteto, ki jo gojijo Otočani do avto-moto športa, pa četudi jim sama avtomobilska industrija »rahlo« peša – če seveda ne upoštevam njihovih butičnih, a hudičevo prepričljivih izdelkov. Rahlo bledolične pojave pa je moč prepoznati tudi po tem, da jih neverjetno veliko s sabo pripelje svoje boljše polovice – pa najsi gre za Bentleye, Ferrarije, strupene modele Porschejev ali pa za kakšne butične Caterhame in Morgane. Če bi bil na njihovem mestu, bi namesto v šotoru, raje spal v … »boljši polovici«!
Michelinovih 44 od 56
A k sreči se mi tokratnega »laboratorijskega« preizkusa inženirjev, da z določenimi detajli pokažejo svetovni javnosti, kaj lahko pričakujemo tudi v serijskih avtomobilih v prihodnjih letih, ni bilo potrebno ogledovati izpod zatohlih šotorskih platen. Za detajlen in povsem direkten pogled na pole position, kjer sta se bleščala Toyotina hibrida, in kasneje tudi ogled same dirke iz ptičje perspektive, je namreč poskrbel francoski Michelin.
Pred samim štartom dirkalnikov je bežen pogled v skladišče gumarskega proizvajalca, znanega po maskoti debelinka, ki bi nujno potreboval anticelulitno kremo, razkril kar 7.000 kosov okroglega kavčuka. Zgolj za tokratno dirkaško veselico! Michelin je namreč v letošnjem letu opremljal kar 44 dirkalnih ekip od skupno 56! Ter se na koncu ponovno veselil skupaj z zmagovalci iz vrst Audija in Porscheja, katere opremlja s pnevmatikami, velikosti 18 palcev. Letošnje leto je hkrati prineslo pravilo ožjih pnevmatik, kar je dodatno zmanjšalo težo nevzmetenih mas, tehtnica pa je pokazala, da ena pnevmatika na bolidih kategorije LMP1 tehta zgolj 11,5 kg.
Japonski absurd
Sama letošnja dirka je postregla s ponovnim triumfom ingolstadtskega Audija, ki je ponovno dokazal, da njihovi inženirji jemljejo 24-urno dirko vsaj tako resno kot skupina od sonca povsem opečenih angleških navijačev, ki so vseh 1.440 minut dirke poznali vrstni red vseh ekip, ki so uspele ostati na dirkališču.
Japonski perfekcionisti pri Toyoti so sicer pripravili najverjetneje tehnično najboljši bolid, vendar pa se je očitno vmes »nalezel« rahlega evropskega prehlada, pri katerem so značilni simptomi nezanesljivosti. Toyotin »laboratorij na kolesih«, ki je vodil kar 14 ur dirke, je naenkrat postal neposlušen kot Volkswagnov TSI, njihov voznik Alexander Wurz iz Waidhofena, pa se je ob tem skorajda razjokal.
Porscheju, ki se je vrnil na dirko po kar 16 letih ter naskakoval svojo 17. zmago, je kazalo precej dobro. A so se inženirji v Zuffenhausnu očitno malce zakalkulirali, saj so svoj dvolitrski štirivaljnik v bolidu 919 Hybrid pripravili le za … 23 ur! In poskrbeli, da se je lahko Mark Webber zadnjo uro dirke še malce razgledal po štantih in popil kavico za 2 evra. Prav jim je, kaj pa se ukvarjajo s »štiricilindraši«!
Tako so bila zmagovalna vrata na stežaj odprta Audijevim »traktorjem«, v katerih še vedno brni turbodizel (štirilitrski V6), zmagovalci pa so postali Marcel Fässler, Andre Lotterer in Benoit Treluyer. Audijeva ekipa s Kristensenom pa je dosegla drugo mesto.
24 kur Le Mansa
Letošnja dirkaška veselica, ki se dogaja 200 kilometrov jugovzhodno od Pariza in na katero sem zaradi stavke železničarjev potoval skorajda celih 24 ur, je prikazala pravo manifestacijo trenutnega znanja v motoroznanstvu.
Ter nenazadnje tudi šov v zakulisju, katerega je, bolj kot sama dirka, znal začiniti hollywoodski zvezdnik, posebej damam prelestni Patrick Dempsey, sicer eden od letošnjih tekmovalcev Le Mansa. In ob katerem se je marsikatera dama pričela obnašati kot … kokoš. Hja, treba se je pač zavedati, da je tudi to je del pravega spektakla!
O sami letošnji dirki pa teče debata tudi v forumski temi.
Tekst in foto: Chan
Mnenja uporabnikov
11 komentarjev za "24-urna dirkaška veselica v Le Mansu"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Haderach, lahko napišeš koliko približno te je stal ogled? Koliko časa si bil tam, samo dirko?
Dirko v LeMans-u sem si šel ogledat 2010. Nizkocenovni polet do Pariza + vlak do LeMans-a je bla najboljša varianta. Super izkušnja … zagotovo potrebno ponoviti v prihodnosti.
Če primerjamo je jasno F1 hitrejša, npr. v Silverstonu F1 dosega čase 1:34, LeMans prototipi (LMP1) pa dosegajo 1:43. Ampak hitrost je vedno vprašanje pravil, restrikcije so pri LMP1 veliko večje kot pri F1, FIA enostavno nikoli ne bo dovolila, da bi bili kakšni drugi dirkalniki hitrejši od F1.
@skopusnik: najvišje hitrosti so pri prototipih LMP1 ter bolidih F1 najverjetneje precej podobne. Zanimive pa so najvišje izmerjene hitrosti – tako je BAR Honda leta 2005 z modificiranim bolidom dosegla v puščavi Mojave hitrost 413 km/h (ne sami tekmi pa je imel najvišjo izmerjeno hitrost Montoya – 372 km/h). Pri prototipih v Le Mansu pa je bila dosežena najvišja hitrost na sami dirki in sicer leta 1988 s Peugeotovim bolidom – 407 km/h (na kar 6 km dolgi ravnini Mulsane Straight – danes tam dosegajo hitrosti malce čez 330 km/h).
Kaj pa hitrost takega dirkalnika napram F1?