One night in Bangkok* – 1.del

Sprehajajoč se po Sukhumvit Road – najbolj prometni ulici v mestu – sem se spraševal ali imajo več masažnih salonov s »srečnim koncem« kjer prijetne dame srednjih let za tabo tulijo: »Sexy maaaaan, where u go, u want masaaaaaage?«** ali vijoličnih in rumeno-zelenih taksijev, ki jih v osupljivi večini sestavljajo različne generacije Toyote Corolle 1.6E. Po natančnem štetju sem ugotovil, da je bilo več Toyot. Masažni saloni so tako ali tako hitro izgubili svoj čar, ko sem videl, da je za dame »sexy man« tudi za mano hodeč plešast Anglež s pivskim trebuhom in obrazom, ki bi bil lahko všeč samo osebi, ki ga je rodila. Torej Toyota. Vsepovsod.

Pa ne samo med taksiji. Skoraj vse, kar se tam doli vali po cestah na od tropske vročine izrabljenih radialnih gumah, so naredili ljudje na tistem otoku, kjer se najraje prehranjujejo s surovimi ribami. Mazda, Toyota, Nissan, Isuzu, Mitsubishi in Honda si veselo manejo roke. Bolj od njihovih izdelkov so na Tajskem popularni samo preparati, ki zdravijo erektilno disfunkcijo. Evropejci in Američani pa nesrečno zmajujejo z glavo, ko prodajo na leto približno toliko svojih izdelkov, kot Evropejci pokupimo jedilnih palčk. Volswagen je na Tajskem poznan nekako tako kot pri nas Daihatsu.

Evropski avtomobili so predvsem že polnoletni, če ne že kar srednjih let (občasno preseneti kakšen Peugeot 405 ali Mercedes W123) in kakor rešilni jopiči plavajo sredi oceana klene japonske pločevine. Več jih je opaziti pred parkirišči luksuznih hotelov v središču mesta, kjer avto bolj kot prevozno sredstvo služi kot falični podaljšek. Tam srečaš Porscheja Cayenne Turbo, Bentleya Continental GT, Rolls Roycea Phantom, Aston Martina DB9. Sami veliki avtomobili za ljudi z majhnimi … problemi.

Povprečen Tajec pa bi se raje obredno polil z bencinom in zažgal kot pa kupil kaj drugega kot azijsko, največkrat japonsko, znamko. Delno na to vpliva renome domačega proizvajalca, vsaj kar se tiče Toyote, ki ima na Tajskem svoje obrate, a tudi Mazd, ki proizvaja ekskluzivno na Japonskem, je toliko kot Turkov v Nemčiji. Lani mi je nek bangkoški taksist, voznik utrujene Corolle iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, v polomljeni angleščini zatrdil: »Europe car no good. Break down. Too heat for Europe car,«*** najbrž misleč, da je našim avtomobilom v Aziji prevroče in se začnejo »potiti« pod motornim pokrovom. »Domo Arigato!«**** bi rekli Japonci, seveda pa je tak odgovor preprostega človeka treba jemati s ščepcem soli, podobno kot naše vaške znalce, ki so prepričani, da bi Golf nemoteno klepal v veselem dizelskem taktu še potem, ko bi mu v rezervoar stresli vrečko rjavega sladkorja in železnih opilkov.

Po drugi strani pa so njihove Corolle in Lancerji res neverjetno hvaležne delovne mule. Avtomobili v katerih sem sedel imajo kot po pravilu preko 400.000 km pretežno hudo agresivne mestne vožnje. Tajci namreč vozijo tako, kot da bi poskus državnega udara iz leta 2009 še kar trajal. Najmočnejši preživi (beri: prepelje prvi skozi križišče), vožnja je v stilu polni-plin-do-prve-biološke-prepreke. Prva, druga, tretja, nato silovito zaviranje, pa ponoven napad. Ob tem pa podobno kot priletni gospodje v Sloveniji ponavadi pozabijo prestaviti v višjo prestavo – že dve leti zapored sem na letališče v tretji prestavi pri 110 km/h odtulil z istim (očitno gluhim) gospodom v Toyotinem (kaj pa drugega!) kombiju iz osemdesetih let.

Hkrati so zanje avtomobili samo delovni stroji in za njih zelo slabo skrbijo – sodeč po cviljenju povsem uničenih zavor, udrtinah na praktično vsakem karoserijskem delu zdelanih in zbledelih pick-upov, ki bi bili zelo primerni za spopade afriških gverilcev, z mitraljezi montiranimi na tovornem delu. Prav tako se lahko zahvalijo bogu, da ima večina japonskih vozil verigo, sicer bi avtomobile na odpad pošiljali po prevoženih 120.000 km, ko bi omagal pogonski jermen. Avtomobili takšna srednjeveška mučenja prenašajo brez očitnih težav, kar je res vredno spoštljivega priklona pred nizkoraslimi inženirji čudnih fetišev, ki za mesečno mezdo natančno in marljivo vijačijo nove Corolle, nato pa hodijo med malico onanirat na ženske čevlje z visoko peto.

Se nadaljuje … tukaj.

Besedilo in foto: freddie – Mitja Iršič

*Noč v Bangkoku, tudi naslov popularne pesmi Murraya Heada iz leta 1984.
** Sexy mož, kam si namenjen, bi masažo?
*** V polomljeni angleščini, smiseln prevod: “Evropski avti niso dobri. Pokvarijo se. Prevroče je za evropske avtomobile.”
**** Najlepša hvala.