Domačini zatrjujejo, da pod motorni pokrov ne zahajajo preveč (verjamem, glede na to, da je gruča kakšnih ducat poševnookih in zagorelih mojstrov predrt hladilnik Volva popravljala najmanj 4 ure).
Čeprav v kontekstu reportaže izpostavljam Tajsko, se spominjam, da sem imel nekaj let nazaj podobno izkušnjo v Singapurju. Avtomobili so bili kot po pravilu iz dežele vzhajajočega sonca in animejev, kjer se pošasti z lovkami spravljajo nad mladenke. Tudi na Kitajskem mi znanci poročajo, da se kljub splošni antipatiji do vsega japonskega, še posebej vpričo nedavnih diplomatskih konfliktov zaradi spornega otočja Senkakku/Diaoyu, pretežno prevažajo z njihovimi avtomobili. Na Trg nebeškega miru v Pekingu se, ironije nezavedajoč, pripeljejo z Nissanovo Teano zažigat japonske zastave. Nekako v stilu islamskih skrajnežev, ki smrt nevernemu zahodu sporočajo s strani, ki jo poganja Microsoftov SQL Server.
Sicer se, roko na srce, v kitajskem komunistično-kapitalističnem raju na plano prebijajo domači proizvajalci, s poceni polizdelki in kloni Volkswagnovih dinozavrov iz osemdesetih let, čeprav se vsi zavedajo, da je možnost obcestnega posilstva zaradi okvare vozila manjša, ko sediš v vozilu sovražnika iz otokov na vzhodu. Uspešnejša od japonske avtomobilske je na Kitajskem le še japonska pornografska industrija. A tudi domači pornografski filmi so daleč od popularnosti japonske fetiš produkcije.
Azija je nora na japonska vozila na še bolj skrajen način kot mi na nemška. Povprečen Slovenec bo znal povedati, da morata biti avtomobil in pes nemška, etnična pripadnost žene pa ni tako pomembna. Morda na podoben način ljudje poševnih oči zatrjujejo, da morajo biti avtomobili in spolni pripomočki japonski? Odgovor, zakaj je temu tako, je najbrž večslojen. Če že moram ugibati, bi rekel, da je razlog delno zakoreninjen v folklori neuničljivosti, delno v nekakšni kvazi-etnični pripadnosti (kar ne velja za večino azijskih dežel, ki bi Japonce iz zamer po drugi svetovni vojni najraje nabodli na velikanski ražnjič), delno pa v dejanski vzdržljivosti teh vozil.
Seveda status quo ne bo trajal večno. Ambiciozni Korejci se prebijajo v ospredje ne samo z debelušnim rapperjem Psyjem, ampak tudi v avtomobilizmu. Vsekakor ljudje tam doli (še) niso tako navdušeni nad Chevroleti (Daewooji), Kijami in Hyundaiji kot smo na sončni strani Alp, je pa trend več kot očiten. Prav tako bo slej kot prej Kitajska zavihala svojo milijardo rokavov in končno proizvedla vozilo, ki oljne lužice ne bo spustilo po tisoč kilometrih, pa tudi s pornografsko produkcijo bodo dosegli perverzne višave japonskih bratrancev.
Nekoč, nekdaj. A zdajle, ko stojim tukaj na balkonu lounge bara na vrhu hotela The Westin Grande Sukhumvit Bangkok in srkam presladek, precenjen in premalo alkoholiziran koktejl, ki si ga na sončni strani Alp nikoli ne bi privoščil, v roki pa svaljkam letak za japonski pornič z naslovom »The Slave Private Secretary Who Had the Line of the Beautiful Foot« ter pod sabo gledam reko Toyot, ki se vije v neskočnost in zliva z nebotičniki v daljavi, se mi zdi, da ta dan še ne bo prišel jutri. Sayonara!
Prvi del reportaže se nahaja na tej povezavi.
Besedilo in foto: freddie – Mitja Iršič
*Noč v Bangkoku, tudi naslov popularne pesmi Murraya Heada iz leta 1984.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen