Tale zgoščen zapis ni poglobljena reportaža o mestu, bolj vpogled skozi oči avtomobilskega zanesenjaka. Pot do Rima iz naših krajev ni pretirano dolga, vsak od izbranih načinov potovanja pa ima svoje prednosti in slabosti. Zame je pretehtala prednost, da smo bili z družino povsem neodvisni od urnikov in smeri javnega prometa ter s tem bolj sproščeni pri raziskovanju.
Mestni utrip
Po približno osemurni poti v osrčje Italije, ki je minila večinoma urejeno in običajno po avtocestah, smo pozno popoldne prispeli do okolice Rima. Bolj kot se približuješ središču, bolj se urejenost in red avtocest ter hitrih cest umikajo neredu in hektičnosti mestnih ulic. Da smo si na jasnem, promet v Rimu s tem ni nič drugačen kot v mnogih drugih velikih mestih Italije.
Tam te nihče nič ne prosi in do tebe ni posebej vljuden. Kar se bo komu morda zdelo kot grobo izsiljevanje, je v Rimu pač običajna vožnja.
Voznikom je povsem jasno, da se morajo boriti za svojih osem do deset kvadratnih metrov prostora na asfaltu ali granitnih kockah, s čimer koli je že pač tisti del ceste tlakovan. In ja, kar nekaj cest v Rimu je tlakovanih z granitnimi kockami, ki praviloma jasno odražajo breme kombinacije časa in slabega vzdrževanja.
Črte so bolj za okras
Da se Italijani tudi sicer ne ukvarjajo prav dosti z risanjem razmejitev voznih pasov po cestah Rima, sem kar hitro dognal. Enako hitro sem tudi ugotovil, da so črte sicer lahko tudi zarisane, a teče promet več čez njih kot med njimi. V križiščih se avtomobili nemalokrat vozijo povsem mimo 
oznak, podobno velja tudi za razporeditev na semaforjih pri rdeči luči. Tudi takrat vozniki ustavijo malo sem, malo tja, če le gre, pa jih »na startni črti« stoji več, kot je uradno voznih pasov. Dodatno se mednje rinejo še motoristi, biciklisti in vozniki skuterjev, in ja, nanje moraš kot cestni voznik v Rimu še dodatno paziti, saj nepredvidljivo vijugajo levo in desno.
Manjši kot je, boljše se znajde
V voznem parku Rima najdeš vse mogoče velikosti in znamke avtomobilov, najpogostejši pa so nedvomno mini mesti avtomobili kot recimo Fiat 500, Mini in pa Smart – ne boste verjeli, koncentracija Smartov v Rimu je resnično izjemna. Očitna posledica hektičnosti prometa in vsakdanje borbe za prostor na cesti so nedvomno tudi buške in praske na avtomobilih. Starejši kot je avto, več bojnih ran ima zbranih na karoseriji.
Moram pa izpostaviti, da med našim tridnevnim potepanjem po mestu nismo bili priča niti eni večji nesreči. S tem mislim nesrečo, po katere se udeleženci ne bi mogli odpeljati sami z le malo površinsko »poklepane« pločevine ali morda razbito lučjo ter rahlo povešenim odbijačem.
Pod črto moram reči, da me je promet v Rimu navdušil. Zdi se mi fascinantno, da promet – kljub navidezni neurejenost, hektičnosti in izredni gostoti – preprosto teče. Kakšno hupanje sem in tja, nekaj zvite pločevine in plastike so pač del te zgodbe. A ker Rimljani do svojih avtov očitno ne gojijo pretiranih čustev, se enostavno zmenijo in ne zapletajo situacije po nepotrebnem.
Če si želite vsaj malo avtomobilskih pustolovščin in vas opisana prometna dinamika ne spravlja v stres že samo ob branju, se le odpravite v Rim. Vozniška izkušnja tam je prav zanimiva, celo poživljajoča!
Besedilo in fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen