Kot je lepo zapisano na straneh Citroën Racinga, se na naslovu 19 Allée des Maronniers težko znajdete po naključju, saj se vrata zaradi varnosti in zaupnosti podatkov odprejo le ob predhodnem povabilu. Niti sanjalo se mi ni, kako dinamičen bo tokratni obisk avtomobilskega salona v Parizu, ki sva ga s Kristino zapustili za nekaj ur, da bi se v spremstvu njihovih najboljših voznikov udeležili testnih voženj z DS3 R3 in DS3 WRC.
Kljub muhastemu vremenu nas je kar vleklo ven in Matej nas je s pomočjo navigacije zanesljivo pripeljal do vhoda, kjer smo na parkirišču pustili vozilo. Čeprav je bilo do prizorišča dogajanja še kar nekaj vožnje, je premikanje z ene na drugo točko v zaprtem območju strogo nadzorovano in koordinirano. Po prijaznem pozdravu nas je uradni voznik z dostavnikom prepeljal do ploščadi z vozili. Obvezno izbiranje kombinezona in čelade primerne velikosti je pokazalo, da se pri Citroënu ne šalijo – kljub temu, da vožnje opravljajo poklicni vozniki in so verjetno na polovici zmogljivosti voznika in avtomobila, smo bili oblečeni v osnovna zaščitna oblačila. Ter seveda s podpisano izjavo o prevzemu odgovornosti za udeležbo na dogodku. Kristina me je pred prvo vožnjo še vprašala, če sem ji prepisala vse tuzemsko premoženje, pa sem jo namerno preslišala.
Oblačenje kombinezonov in tlačenje čelad na glavo ni zabavno opravilo, še manj vstopanje in izstopanje iz rally škatlic, ki imajo v notranjosti zaščitno kletko. V bistvu nikdar ne veš, kam in kako boš treščil z glavo, ki je kar naenkrat še enkrat večja, pri čemer je vidno polje zmanjšano na polovico, zvok pa zadušen vsaj dokler te v avtomobilu ne priklopijo na sistem ozvočenja in olajšano zaslišiš glas voznika. Če seveda govori angleško ali ti francosko.
Ne bom lagala, da me je prva vožnja s francoskim državnim prvakom v modelu DS3 R3 navdušila. Avto je poskakoval kot trmasta mula, meni pa se je zdelo, da je proga v obliki pentlje. Natančneje, male dvojne pentlje. Za trenutek sem celo pomislila, da je kar dobro, da so vožnje pred kosilom. Čeprav sem imela občutek, da je drsenje popolnoma nadzorovano, sem vsake toliko pogledala proti fotografom, ki so na stezi nekaj metrov pred nama skušali ujeti najboljše posnetke. Če vprašate mene, sem raje v avtu, kot na njihovem mestu.
Potem pa je sledilo presenečenje: novinec DS3 R1, vozilo namenjeno promociji motošporta, ki so ga označili za učno orodje, saj lastniku omogoči vstop v svet rally vožnje za razumno ceno ob zagotovljeni varnosti. Še lepša je bila novica, da ga bomo lahko vozili sami, s spremstvom inštruktorja. “Juhej,” sem pomislila, čeprav nisem imela pojma, kako bo šlo. Ampak hujše kot zavezovanje pentlje res ne more biti.
Malo nerodno sem se namestila na voznikovem sedežu, ker sta bila poziciji sedeža in volana nastavljeni fiksno, torej primerno za povprečno raščene moške in nekoliko predaleč zame, ampak je šlo. V prvem krogu sva se s prijaznim inštruktorjem še lovila z njegovo francosko-angleško “first” (prva), ki sem jo jaz slišala kot “third” (tretja), potem je pa postajalo vse bolj veselo. In ravno, ko človeka prime, da bi delal krog za krogom, je veselja konec. Da se razumemo, na cesti ne norim in vozim prej previdno kot športno, ampak človeka prime neznansko veselje do vožnje po zavarovanem vozišču s takšnim prikupnim divjačkom. Uglajeni francoski sopotnik pa me je za konec prijazno (kot tudi vse ostale, kot smo kasneje ugotovili v pogovoru) nagradil z izjavo, da sem dobra voznica.
V kratkem presledku smo si ogledovali voznike, ki so se vrstili za nami, ko so se vse oči zaustavile na prihajajočem vozilu. Iz njega je stopil Mikko Hirvonen, finski voznik ene izmed dveh Citroënovih ekip, ki tekmujeta v svetovnem rally prvenstvu. Za razliko od Sébastiena Loeba, je Mikko novinec pri moštvu Citroën Racing, saj je pretekla leta večinoma tekmoval pri Fordu in bil skupaj s sovoznikom Jarmom Lehtinenom v zadnjih sezonah Loebov najtesnejši tekmec.
Mikko je nasmejan prišel med nas, radovedneže in prav vsakemu, znanemu ali neznanemu obrazu prijazno podal roko. Verjemite ali ne, neprecenljivo, še posebej kadar veš, da boš v kratkem z njim v vozilu. Potem, ko se je preoblekel in si privoščil skodelico kave, so ga redoljubne koordinatorke že prijazno “priganjale”, da je čas, ko bo treba sesti za volan.
Na vrsto sem prišla že kot druga in še danes vam ne znam povedati ali je bilo pričakovanje veselo ali strahu polno. Že po uvodnih stavkih pa se je napetost razblinila, saj je Mikko povedal dve, zame pomembni stvari. Na vprašanje ali naj me bo kaj strah, je odgovoril, da bom uživala, če imam le rada hitrost. Dobro, to bo šlo. Pa je prijazno še dodal, da je steza v celoti asfaltirana ter zato ne bova skakala ali pretirano drsela. In sva se odpeljala.
Začetno pospeševanje mi je v noge pognalo mravljince in v trebuhu povzročilo prijetno ščemenje. Malo pred vožnjo je še deževalo, zato je bila steza mokra, a se je avtomobil ceste držal kot oprijet, zato niti za trenutek nisem občutila negotovosti ali strahu. Napeti začetni izraz na obrazu se je spremenil v bedast nasmešek uživancije, saj za razliko od pravega sovoznika lahko le opazuješ, kaj počne voznik za volanom. Žal pa je vsak prevoženi kilometer v DS3 WRC drag kot žafran (kasneje smo na hitro prišli do ocene, da je za tri kroge vsakega izmed obiskovalcev odpihnilo nekje 500 – 750 EUR), zato je bilo mojega veselja hitro konec. In kot sem rekla Mikku, predlagam, da naslednjič poleg kamer v vozilo namestijo še merilnik srčnega utripa, da bo vsem jasno, kako adrenalinska vožnja vpliva na nas navadne smrtnike.
Kaj lahko dodam na koncu? Po zadnji vožnji me je zgrabila prava lakota. Šalo na stran, obisk Citroën Racinga je neprecenljiva izkušnja, ki sem si jo lahko privoščila zahvaljujoč prijaznemu povabilu slovenskega zastopnika znamke. Še najboljši pa je bil komentar prijatelja, ki sem mu skušala opisati izkušnjo, pa je mojo zgodbo zaključil z nepozabno izjavo: “Si ženska, ki živiš moške sanje.”
Besedilo: Urška Radolović. Foto: Citroën Racing.
Za pariško mobilnost ekipe a.com je prijazno poskrbel Matej Mihinjač.
Mnenja uporabnikov
1 komentar za "Versailles za kralje in Citroën Racing"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
eh tistih 500-750 je zarad amortizacije. več avtov ki bodo proizvedli ter več ko se bodo rabli, manjši bodo tej računovodski stroški na kilometer. realni stroški so za par € večji kot če bi se vozli s skuterjom.
pa en kup dobaviteljev ima dobiček tam umes.