Z Romunom na zahod

Dacia Duster Urban

Duster na zahod_1

Duster na zahod_2

Duster na zahod_3

Duster na zahod_4

Duster na zahod_5

Duster na zahod_6

Duster na zahod_7

Duster na zahod_8

Duster na zahod_9

Duster na zahod_10

Duster na zahod_11

Duster na zahod_12

Duster na zahod_13

Duster na zahod_15

Duster na zahod_16

Duster na zahod_17

Duster na zahod_18

Duster na zahod_19

Duster na zahod_20_

Duster na zahod_20__

Duster na zahod_21

Duster na zahod_22

Ker sem v rani mladosti pri pediatru očitno prejel premajhno dozo cepiva proti predsodkom, sem brž pričel modrovati: »Madonca, da pa greš z Dacio na enega največjih avtomobilskih salonov, je pa nekako tako, kot če bi se odpravil z romunsko prvakinjo v rokoborbi, da si na Copacabani skupaj ogledata finale brazilskega ženskega prvenstva v odbojki na mivki«. Ter potihoma prav nesramno razmišljal, da bom po deseturni avtocestni tlaki s francoskim Romunom kasneje najverjetneje na salonu od navdušenja kar omedleval že pri globalnem Suzukijevemu Celeriu.

In ker se že vsaj nekaj let na par desetkilometrsko pot ne odpravljam več z vozilom, ki nima vsaj sedem airbagov, pet NCAP zvezdic ter 130 živahnih konjičev, sem pričel povsem resno razmišljati, da bi, poleg Garmina, fotoaparata, Pingo soka, sendviča s posebno salamo in sveže zlikanih spodnjic, za vsak slučaj s sabo vzel še kakšnega … Volkswagna. A sem bil ob pogledu na parkirano terensko Dacio Duster, s svetlečo cevno zaščito na maski, potolažen. Za razliko od Gheorgha iz Bukarešte, potem ko je moral v Sloveniji kupiti dražjo vinjeto za svojega Transporterja s prikolico, na kateri pelje iz Italije dva Audija A4, letnik 2003.

Prašnikar

Ljudje smo zanimivi! Če smo se še pred kakšnim desetletjem preganjali po evropskih avtocestah z zastarelimi kantami, v katerih dandanes ne bi prevažali niti krmil za prašiče, pa sedaj vihamo nosove nad vozili zgolj zaradi »napačne« značke na nosu. Pa četudi se taisto vozilo ceni na skorajda 20 evrskih tisočakov in ponuja vse tiste najnujnejše pripomočke, ki jih dandanes potrebuje voznik – med drugim tudi dodobra zatemnjena zadnja stekla za še posebej vzvišene osebke, ki bi vseeno želeli v Dacii potovati povsem inkognito.

Omenjenega terenca smo sicer v našem uredništvu že dodobra spoznali (kar si lahko med drugim preberete tukaj in tukaj) ter ugotovili, da gre za povsem spodobno prevozno sredstvo. Za vozilo, ki je svetlobna leta daleč od nekdanjih romunskih avtomobilov, ki so razpadali skorajda tako kot atomi v Černobilu. A ker smo se z Dusterji na naših testih raje preganjali po magistralkah in dvigovali prah po makadamskih poteh, smo bili še kako veseli, da se nam obeta prav poseben vzdržljivostni test. Potnikov, ne avtomobila! Preizkus, ki lahko pokaže in dokaže, da je tudi z Dacio možno preživeti devetstokilometrsko pot za volanom, brez da bi kasneje potrebovali pomoč kiropraktika, ortopeda in ginekologa.

Ko jagenjčki obmolknejo

Naliv v Benetkah. Sonce v Milanu. Sneg v Chamonixu. Nissanovega trivremenskega štirikolesnega pogona ni zmotilo prav nič! Daciin terenski »gojzar« nas je dodobra prepričal, da je lahko povsem zadovoljivo udoben. Ter le ob najvišjih dovoljenih avtocestnih hitrostih dovolj hrupen, da se »kaznjenec« na zadnji klopi povsem nemoteno pogovarja zgolj in samo … s sabo.

Le ob vožnji čez 11.611-metrski predor, ki se vije pod najvišjim vrhom v Evropi, 4.810 metrov visoko »Belo goro« (Mont Blanc), smo prav vsi popolnoma utihnili. Najprej zaradi pogleda na spomenik 41 žrtvam v požaru, ki se je leta 1999 zgodil v predoru, ko se je vnel belgijski tovornjak, naložen z moko in margarino. Potem pa zaradi pogleda na cenik predornine, ki znaša kar 43,10 evrov za vožnjo v eno smer (oziroma 53,80 evrov za obe smeri).

Salonarji

Zaradi srečnega in našim zadnjicam povsem nestresnega preživetja večine poti, smo se skorajda že ustavili v bližnjem romarskem Annecyju, kjer sta pred štirimi stoletji delovala sveti Frančišek Saleški, zavetnik katoliškega tiska, in sveta Ivana Šantalska, da bi se v tamkajšnji baziliki Marijinega obiskanja zahvalili svetemu Renaultu, zavetniku Dacie. A želeč čim hitreje prispeti do našega končnega cilja, smo raje pritisnili na Dusterjevo stopalko za plin ter brzeli s hitrostjo, pri kateri bodo lastniki premierno predstavljenega Lamborghinijevega Huracána uspešno izvajali hypermiling.

Na razstavišču ob ženevskem letališču smo, kot pravi predstavniki spodnje-karavanškega ljudstva, kjer je ljubezen do jeklenega konjička trajnejša in močnejša od vseh ostalih domoljubnih vrednot, izbuljenih oči in potnih pazduh napadli avtomobilske razstavljavce, da bi ugotovili, kateri avto bi lahko bil v bližnji prihodnosti najbolj zaželen na Slovenskem (beri: kdo bo imel največ dnevnih registracij!). Ter brž ugotovili, da zadnja klop Twinga ni več namenjena »zganjanju romantike« kot je nekdaj bilo, saj se lahko na njej z glavo dobesedno … zatakneš v strop. Presunjeno spoznali, da je kitajski Qoros tako prepričljiv, da se še sami Kitajčki sklanjajo pod njegov pokrov motorja, ker še zdaj ne morejo verjeti, kaj jim je uspelo. Si pred vrati Lamborghinijevih Huracánov sezuvali prepotene nogavice, da bi iz njih uspeli zbezati ostale obiskovalce, ki so se dobesedno prilepili na alkantara sedeže. Ter se pri Toyoti spraševali, če so njihovi kreativci vzeli preveč metilendioksimetamfetamina (beri: ekstazija), ko so dizajnirali X nos novega Ayga ter se v fluorescenčno zelenih kopalkah, s piščalko v ustih na ves glas drli: »Go fun yourself!«.

In če se je plejada novinarjev na salonu na vso moč trudila, da so novice o novo predstavljenih modelih že narejene, še preden se vrnejo v svoje očetnjave, so imeli Kitajci le malce bolj naporno delo – da so kopije večine novo predstavljenih modelov že narejene v Šanghaju, še preden se vrnejo na Kitajsko!

Naš cilj je bil dosežen. Ogled je bil končan. Nasmehi na naših obrazih so se zopet vrnili. Saj smo ob ogledu vseh razstavnih prostorov lahko presrečno ugotovili, da so avtomobilski proizvajalci še vedno dovolj produktivni in delovni, ter s tem poskrbijo tudi za vse tradicionalne slovenske družine, da imamo dovolj svežih pogovornih tem ob naših skupnih večerih. Aleluja!

Tekst: Chan. Foto: Gašper Pirman, Urška Radolović