BMW 330dA xDrive

Pomlajena športna eleganca

Limuzinska trojka je pred kratkim doživela manjšo prenovo, s katero je dobila elegantnejši in malo ostrejši videz. Rahlo sta spremenjeni značilni ledvički s kromirano obrobo, pokrov motorja, sprednji odbijač ter biksenonska žarometa z obročki za dnevne luči in smernikoma v LED tehniki. Najbolj očitno in tudi najbolj efektno spremembo je doživel zadek, ki je z novim pokrovom prtljažnega prostora dobil tudi novi luči v obliki črke “L”, za katerih svetilnost, tako kot pri sprednjih smernikih, skrbijo LED diode. Zelo dobrodošli sta novi, večji vzvratni ogledali, ki brez negativnega vpliva na izgled avtomobila zagotavljata veliko boljšo preglednost. K sofisticirani podobi prispevajo športno-elegantna, obenem pa precej nevpadljiva 17-palčna platišča iz lahke litine.

Najprej ergonomija, nato prostornost

V potniškem prostoru ima glavno vlogo odlična ergonomija, po kateri bi se lahko zgledovala marsikatera druga znamka. Odlični sedeži z nastavljivim bočnim oprijemom, ravno prav debel volanski obroč ter zelo enostavna in logična postavitev gumbov in stikal, tvorijo odlično voznikovo delovno okolje. Ravne in že skoraj preveč minimalistične poteze armaturne plošče popestri prikazovalnik navigacijske naprave, ki je s pomočjo prenovljenega sistema iDrive tudi bolj prijazna do uporabnika. Uporabljeni materiali so kakovostni in prijetni na otip, pohvalo pa si zasluži tudi nemška natančnost izdelave. Bolj povprečna pa je BMW-ja trojka na področju prostornosti, saj se klub limuzinski zasnovi zdi, da je namenjena predvsem potnikoma spredaj. Da ne bo pomote. Zadnja klop je lahko povsem udobna za vse, ki v višino merijo največ 180 centimetrov, višji potnikom pa bo kaj kmalu zmanjkalo prostora tako za noge kot za glavo. Klasični limuzinski prtljažni prostor meri 460 litrov, zložljiva zadnja klop pa omogoča tudi prevoz daljših predmetov.

Tehnični biser

Kljub elegantnim potezam karoserije in izredno kakovostni in ergonomsko dovršeni notranjosti pa si pri tem avtomobilu največ pozornosti zaslužijo njegove tehnične lastnosti. Njegova duša je turbodizelski vrstni šestvaljnik, ki je s prenovo dobil dodatnih desetih kilovatov moči tako, da jih razvije 180 oziroma kar 245 “konjičev”. Ob številčni konjenici pa se mogočnost motorja kaže predvsem s pošastnimi 520 Nm navora, ki potnike dobesedno potisne v sedeže že pri 1.750 vrtljajih in pri tem vztraja vse do 3.000 vrtljajev na minuto. Za zvezno pospeševanje (ki od 0 do 100 kilometrov na uro traja natanko pičlih šest sekund) in gladko prestavljanje skrbi odličen, a žal doplačljivi samodejni menjalnik, ki v najvišji – šesti prestavi trojko pospremi do končne hitrosti, ki je prav noben voznik ne bi rad videl zapisane na policijskem radarju, saj bi z njo presegel najvišjo na slovenskih cestah dovoljeno hitrost kar za 118 kilometrov na uro. Čeprav bavarska znamka slovi po pogonu na zadnji kolesni par, je bil testni primerek opremljen z naprednim štirikolesnim pogonom, z novo oznako xDrive, ki se namesto “x-a” na zadku, odslej bohoti na sprednjih blatnikih. Njegova glavna značilnost je, da večino časa prenaša večji del navora na zadnji kolesi (tudi do 100 %), glede na razmere na cesti in na način vožnje pa po potrebi polovico le-tega prenese tudi na sprednji kolesni par. To seveda, ne da bi voznik opazil, počne elektronsko drobovje, ki vozilu prepreči, da bi zašlo z izbrane smeri. Delovanje slednjega se zelo impresivno pokaže pri tudi pri speljevanju, ko se zdi, kot da avtomobil zasadi kremplje v asfalt in se nato kot divja mačka požene v tek.

Zmore toliko, da se omejitve zdijo nerazumno nizke

Čeprav trojko poganja vsekolesni pogon, je kristalno jasno, da ni namenjena brezpotjem. Zato je tudi njeno podvozje nastavljeno prej v korist dinamike kot udobja. Zdi se, da se avto pelje skozi zavoje kot po tračnicahin velikokrat se zgodi, da nam šele pogled na brzinomer odkrije kako zelo hitro se v resnici to dogaja. Podoben občutek dobimo tudi na avtocesti, kjer je vožnja,zahvaljujoč zmogljivemu turbodizlu in odlični zvočni izolaciji potniškega prostora, sproščujoča in udobna. Negativna stran teh sicer zelo dobrih lastnosti pa je, da se lahko (če ne uporabljamo tempomata) ne vedoč kaj kmalu znajdemo daleč nad slovenskimi hitrostnimi omejitvami.

(Pre)dolg spisek doplačil

Zadnje čase nekateri proizvajalci z bogato serijsko opremo krčijo spisek doplačljivih dodatkov, drugi (zlasti nemške premijske znamke) pa ostajajo zvesti sami sebi in zahtevajo doplačilo za najrazličnejšo opremo, kar ustvarja prav zanimiv, ali bolje rečeno osupljiv, razkorak med osnovno in končno ceno avtomobila. Pri BMW-ju je to še toliko bolj očitno, saj poleg razumnih doplačil za prestižno opremo, kot so samodejni menjalnik, usnjeno oblazinjenje, ogrevanje in električni pomik sprednjih sedežev, visoko kakovostni avdio sistem in satelitska navigacijska naprava, zahtevajo doplačilo tudi za malenkosti kot so tempomat, samozatemnitveno vzvratno ogledalo innastavljivi naslon za roko spredaj, brez katerih si tako zmogljiv premijski avtomobil pravzaprav težko predstavljamo.

Za konec

BMW 330d xDrive je odličen avtomobil, pri katerem, razen malce skopuško odmerjene serijske opreme, ne najdemo omembe vrednih pomanjkljivosti. Kot naročen je za vse tiste, ki si od avtomobila želijo in tudi zahtevajo izjemne zmogljivosti in tehnično dovršenost, pri tem pa nočejo vzbujati pozornosti. Koliko tovrstnih kupcev je pri nas, kjer smo vajeni predvsem obratnega pojava, pa je drugo, kar zanimivo vprašanje.