BMW-jev zastavonoša i7 vsekakor ni avtomobilski model za oporekanje skeptikom, ki na ves glas kričijo, da so električna vozila prevelika, pretežka in predraga. Je pravzaprav vse to in še več, Bavarci pa se tega niti ne trudijo skrivati. Ravno obratno: i7 je namenoma 5,4 metra dolga, 2,7 tone težka in skoraj četrt milijonov evrov vredna limuzina. Z dvobarvno karoserijo in velikimi osvetljenimi ledvičkami še poudarja svoj status in ne skriva preveč, kje želi biti – v bližini kultnega Rolls-Roycea. Debato o njegovem videzu bom prepustil drugim, sam pa bom le omenil, da je v notranjosti trenutno tudi najbližji približek prestiža Rolls-Royceu.
Kje začeti?
Kje? Zadaj desno, seveda. Čeprav je v i7 veliko posebnosti, ki si zaslužijo pozornost, je zadnji desni sedež še vedno bistvo modela. Z veseljem sem sedel na direktorski sedež in užival v vsem udobju, ki ga ponuja. Toda priznati moram, da sem veliko več časa preživel za volanom, direktorsko mesto pa sem bil primoran prepustiti sinu.
Kateri avtomobil je zanj najboljši na svetu, verjetno ni potrebno ugibati. Ko imaš nadzor nad celotno multimedio, lahko med vožnjo ležiš in gledaš risanke preko Netflixa, je odgovor sila preprost. Še več, navdušen je bil nad zunanjim videzom. Dokaz, da imajo mlajše oči drugačen pogled na svet in avtomobile. Bolj kot je drugačen, lahko rečem tudi načičkan, pisan, boljši je. In i7 sodi v to enačbo do popolnosti. Še en dokaz, da smo Evropejci glede avtomobilov res rezervirani, je tudi podatek, da bodo več kot tri četrtine vozil serije 7 prodali na Kitajskem.
Zavidam jim
Čeprav se iskreno ne vidim v takšnem avtomobilu, bi se verjetno že navadil, da me na dolgih dolgočasnih poteh naokoli prevaža voznik. Jaz bi med vožnjo zadaj gledal filme, spal ali pa koval načrte, kateri starodobni motor bi kupil. Ko sediš na sedežih, oblečenih v mešanico merino volne in kašmirja, ti ideje, kar hitro švigajo po glavi. Da ne zabredeš pregloboko, te vmes lahko ustavi osebni asistent, ki deluje s pomočjo umetne pameti. Kljub moji precej dobri angleščini se nikakor nisva zmogla sporazumeti, še manj pa je bil navdušen, ko sem mu povedal, da je Harley-Davidson najboljši motor na svetu. Kar naprej mi je ponujal BMW R18, vmes pa celo predlagal, da pokličeva salon BMW in poskušam rezervirati testno vožnjo.
Že tako poseben prostor je BMW naredil še bolj poseben. Do zdaj so proizvajalci vgrajevali dodatne zaslone v naslone sprednjih sedežev ali v premične tablice, Bavarci so prvi zbrali pogum in vgradili elektronsko pomični 31,3-palčni zaslon z ločljivostjo 8K kar na streho. Upravljanje poteka s pomočjo zaslonov na dotik, vgrajenih v vratne kljuke zadnjih sedežev. Preko njih se pravzaprav nadzira praktično vse elemente udobja v avtomobilu. Je pa res, da je potrebnega nekaj privajanja na njihovo delovanje in odzivnost. Po drugi strani je vau faktur na račun tega vsekakor bistveno večji, kar navsezadnje tudi spada k vozilu takšnega kova.
Na račun 3,2 metra dolgega medosja (pet milimetrov več kot prej) je prostora za noge zadaj malo več. Zlahka sem v celoti ležal, a takrat voznik, zaradi povsem naprej pomaknjenega sovoznikovega sedeža, ni videl desnega ogledala. Vozniku je vožnja še dodatno otežena, če je dvignjena zadnja zavesa ali spuščen zaslon – nazaj se v tem primeru ne vidi popolnoma nič.
Zdaj lovijo drugi
Tako kot pri drugih modelih iz družine i, te tudi v i7 pozdravi zvok, ki ga je ustvaril virtuoz Hans Zimmer. Ob aktiviranju televizorja se skoraj neslišno dvignejo stranske in zadnja zavesa, velikanski televizor pa se počasi pripelje na svoje mesto. Nastavitev je skoraj neskončno in tudi prilagoditev po osebnih željah vzame kar nekaj časa. Še najbolj sem bil fasciniran nad 4D zvočnim sistemom: 36 zvočnikov, 1.965 wattov in v vzglavnike integrirani stereo zvočniki. Tokrat lahko kar zatrdim, da tako dobre zvočne izkušnje še nisem doživel v nobenem avtomobilu. Nisem ravno nor na zvočne sisteme in jim ponavadi ne posvečam preveč pozornosti, toda tukaj sem celo jaz slišal razliko in ostal odprtih ust. Kvaliteta zvoka je neverjetna in kristalno čista. Na tem mestu zdaj brez dvoma lahko rečem, da je BMW v i7 ustvaril najbolj udoben in uživaški zadnji desni sedež, ki v mojih očeh prvič do zdaj premaga tudi desni zadnji sedež Mercedesovega razreda S.
Varnostni trezor
Avtomatsko odpiranje vrat sem v preteklosti že večkrat preizkusil in uporabil pri Rolls-Royceu, a nikoli nisem z njim »živel« toliko časa. Če se mi je nekoč to zdela super rešitev oziroma dodatek avtomobilu, sem po tedenski uporabi i7 spremenil mnenje. V praksi sem le redko odprl ali zaprl vrata s pritiskom na gumb, ob ročnem zapiranju pa zaradi vseh teh sistemov čutiš večji odpor. Nekajkrat sem se poigral tudi z govornimi ukazi in mu rekel, naj kar sam odpre vrata. Ne le, da me ni vedno razumel, vedno sem se po pogovoru z avtomobilom počutil kot bedak.
Je pa sicer v vozniškem sedežu i7 prav tako zelo prijetno. Ukrivljen zaslon je bistveno manjši kot zadaj, a še vedno precej velik v primerjavi z drugimi večopravilnimi enotami. Pred voznikom je nameščen 12,3-palčni zaslon in ob njem še 14,9-palčni zaslon na dotik. Gre za že poznano rešitev, ki ji na pomoč priskoči vrtljivo stikalo na osrednjem grebenu in nekaj fizičnih stikal. Bolj kot niti ne tako intuitivna večopravilna enota me je navdušila raba pravega lesa in osvetljena linija v obliki kristalov na armaturni plošči, čeprav ne vem točno, kakšno vlogo ima »Interaction Bar«.
Med vožnjo, tudi če voznik vidi samo na eno ogledalo, skrbi za potnike cela armada varnostnih pomagal. Med očitnimi asistenti so opozorilo za trk spredaj, opozorilo za menjavo voznega pasu, preprečevanje trka od zadaj in aktivni tempomat.
Zlahka do 200 kilovatov
Na koncu se moram ustaviti še pri pogonu. Če bi bil spredaj nameščen dizelski ali priključno-hibridni pogon, bi omenil le porabo in kakšne posebnosti. Z električnim pogonom pa pridejo številna vprašanja in, razumljivo, tudi bistveno večja pozornost drugih na njegovo delovanje. Prvo in največkrat slišano vprašanje je povezano z dosegom.
Po eni strani se strinjam s skeptiki, no, ne nujno skeptiki, ampak z ljudmi, ki jih razumljivo skrbi, kako daleč se lahko z avtomobilom peljejo in koliko časa bodo ob tem izgubili na polnilnicah. Se mi pa zdi, da je to vprašanje še bolj smiselno, če govorimo o potovalni limuzini, ki je v prvi vrsti namenjena premagovanju velikega števila kilometrov. BMW obljublja doseg med 590 in 625 kilometri. Že takoj naj povem, da doseganje takšnih številk v praksi ne bo mogoče, razen, če bi brez izjeme vozili 90 kilometrov na uro po prazni avtocesti.
Realno se doseg giblje pri 450 kilometrih. Ob normalno hitri avtocestni vožnji je i7 porabil med 21,5 do 24 kilovatne ure na sto kilometrov. Glede na velikost in maso avtomobila je taka poraba prav zagotovo zelo dobra in dokazuje, da ima BMW še vedno enega boljših električnih pogonskih sklopov. A morda še bolj kot z delovanjem v vožnji i7 navduši pri polnjenju.
Na ustrezno zmogljivih polnilnicah se je baterija od 20 do 80 odstotkov napolnila v 25 minutah. Že pri 10 odstotkih je hitrost polnjenja na UHP polnilnici poskočila blizu 150 kilovatov in se je dvigovala vse do 200 kilovatov. Pri 70-odstotni napolnjenosti baterije se je hitrost polnjenja razpolovila na 100 kilovatov, a vztrajala pri njej vse do 90 odstotkov napolnjenosti baterije. Takšno polnjenje seveda ne bo poceni, a je to na koncu manj pomembno ob nakupu skoraj četrt milijona evrov vrednega avtomobila. Polnjenje na domači vtičnici je smiselno le ob vgradnji stenskega polnilnika, kjer se hitrost polnjenja ustavi pri 11 kilovatih.
Sploh potrebujemo električne modele z baterijami nad 100 kWh?
Na koncu še misel za konec. Živeti z električnim avtomobilom, ki obljublja 600 kilometrov vožnje s polno baterijo, ni težko.
Kolikorat na leto pa dejansko moramo v enem kosu prevoziti takšno razdaljo? Moje vozne navade, predvsem pa poti, so se z začetkom epidemije Covid drastično spremenile. Bistveno manj je dolgih voženj in vse manj pogosto prevozim naenkrat po nekaj sto kilometrov. Zato sem še vedno mnenja, da bi morali biti električni avtomobili manjši, lažji in predvsem imeti vgrajeno manjšo baterijo, ki se jo lažje in hitreje napolni na različnih manj zmogljivih polnilnicah.
Vgradnja velikih baterijskih paketov močno dvigne ceno, doseg pa ni drastično večji kot pri modelih z manjšo baterijo. Na koncu tudi 500 kilometrov z enim polnjenjem povsem zadošča veliki večini uporabnikov, vključno z mano. Za polnjenje na poti pa potrebujemo predvsem bolj razvejano polnilno omrežje, bolj zanesljive polnilnice in tudi boljšo polnilno infrastrukturo v mestih. Pa čim več ponudnikov, s tem višjo konkurenčnost in nižjo ceno polnjenja, ki je vsaj v Sloveniji ta trenutek (še posebej za hitra polnjenja) nerazumljivo visoka. Morda nas tudi zato še vedno vleče v dizelsko smer, kar je za avtomobil dimenzij serije 7 tudi v številnih pogledih bolj smiselno.
Besedilo in fotografije: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
8 komentarjev za "Kralj šovbiznisa"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Avto ni grd, avto je bizarno vulgaren.
Avto je bizaren tudi zaradi vsega nepotrebnega kar ponuja. V njem bodo sedeli prenapeti naduteži, ki mislijo, da so center sveta.
Ko je že omenjeni doseg in teža. Pri avtih velikega dosega bi bilo smiselno montirano tako da bi lahko del baterije odstranil. Za vsakodnevno vožnjo je lahko dovolj 300km. Tako se znebiš recimo 150kg mrtve teže, kar ni malo. Na dolgi rok ti bo avto hvaležen.
Kako naj bi (doma?) odstranil 150 kg težak kos iz podvozja, kako naj bi ga potem spet vstavil nazaj, ko bi ga potreboval, kaj bi (daljše) nepolnjenje baterije pomenilo za njeno zdravje in kaj odvzem mase pomenil za obnašanje avta na cesti (ker je verjetno vse skupaj izračunano na maso, njeno razporeditev, itd). To je samo nekaj vprašanj, ki se mi zastavljajo ob taki ideji, pa so najbrž še druga.
Tako kot sedaj dobiš rezervno kolo, dvigalko in ključ, da si brez strokovne izobrazbe lahko sam menjaš kolo. Takšna montaža/demontaža je lahko hitrejša in fizično manj naporna kot menjava letnih/zimskih gum.
Za razporeditev teže in obnašanje avta na cesti bodo poskrbeli pri konstruiranju avta. Kako se pa sedaj voziš z praznim ali polno naloženim avtom? Samo pritisk v gumah spremeniš.
Za vzdrževanje baterije boš dobil navodila.
… … …
Nagrada za najbolj bizarne dizajne zadnje čase gre definitivno BMWju.
Da kupiš avto za več 100 jurjov, moraš z njim iztopat že na daleč.
Glavni namen takšnih avtov je kazanje jajc.
Za takšne pare (za afnanje) kupiš kaj bolj edinstvenega.